Foto: Igor Velše
Matic Ferlan je umetnostni zgodovinar, kulturni novinar in urednik portala Odrišča. Za RTV Slovenija pripravlja prispevke o sodobnih scenskih ter vizualnih umetnostih, piše pa tudi za druge domače in tuje publikacije. Vodil je več projektov na področju kulture, med drugim pa se ukvarja še z oblikovanjem zvoka ter s poučevanjem latinščine in umetnostne zgodovine. V branje priporoča dramski tekst Postajališča avtorja Mihe Mazzinija.
Foto: Igor Velše
»Na dnu duše rabimo občutek, da je svet pravičen, če hočemo mirno živeti v njem.« To je uvodna misel v monolog ene od protagonistk drame Postajališča Mihe Mazzinija. Besedilo z leta 2010 je sveže in aktualno, saj v ospredje postavlja teme, ki so popolnoma usidrane v naš vsakdan. Sestavljeno je iz štirih zgodb posameznikov ter dramskega stičišča – mestnega avtobusa z voznikom in vnaprej posneto napovedovalko postankov. Akterji vseh zgodb se namreč vozijo z avtobusom in ob pozivu »Bližamo se postajališču …« nekdo z njega sestopi. Z njim, v njegovo zgodbo, odide tudi bralec – in po koncu zgodbe, včasih pa tudi kar vmes, se vrne na avtobus. Protagonisti ne vedo drug za drugega, druži jih zgolj to, da na isti dan, ob istem času sedejo na isto trolo. Samo bralec ve, da so si tudi njihove misli, ki jih premlevajo med zrenjem skozi okna avtobusa, precej podobne, da bijejo podobne bitke. In ravno ta bralčeva vsevednost, ki je vnaprej zastavljena s stalnim vračanjem na stično točko premikajočega se avtobusa, je zagotovo eno od gonil, ki mu precej uspešno preprečuje, da bi z branjem prenehal. Mazzini nas prek zgodb izpostavljenih potnikov vozi od potlačenih spominov, bolečine in travm do sovraštva, konfliktov ter celo maščevanja. Vso dramo nas drži v šahu – na eni strani z brezkončnim potovanjem v času in prostoru, na drugi pa s sporadičnimi prekinitvami dogajanja, ki brez izjeme servirajo nadvse premišljene in predvsem nepričakovane preobrate. Avtor se namreč intenzivno potrudi, da bralca prepriča o nečem, kar nato v treh stavkih obrne na laž. Igra se ravno s tem, s čimer sem to besedilo začel: »Na dnu duše rabimo občutek, da je svet pravičen, če hočemo mirno živeti v njem.« Tudi bralec povsem zaupa pisatelju, ki ga vodi v eno smer, dokler mu slednji ne primaže klofute in ga postavi pred dejstvo, da je svet še precej bolj zajeban, kot se nam zdi, avtobusna dispečerka pa sklene z: »Bližamo se postajališču … Zadnja postaja. Prosimo, zapustite vozilo. Prosimo, zapustite vozilo. Prosimo, zapustite vozilo.«
Povezava: Postajališča
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/matic-ferlan-bere-sodobno-slovensko-dramo