Foto: Žiga Koritnik
Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Ema Karo: "Spominjam se in si želim, da bi spet kmalu prišel čas posedanja v temni dvorani in nestrpnega čakanja na prižig odrskih luči." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.
Foto: Žiga Koritnik
Drago (Slovensko) (mladinsko) gledališče!
Naj najprej obrazložim, zakaj hecen nagovor – ker bi te v letih potikanja po tvojih hodnikih in dvoranah težko ukalupila v kakšen drugačen kalup oz. poimenovala kako drugače kot le preprosto »gledališče«.
Spominjam se posedanja na kavču pred zgornjo dvorano in nestrpnega pričakovanja začetka gledališke predstave, prijaznih hostes, ki so mi hranile nahrbtnik, če sem se v SMG podala takoj po predavanjih, prevzemanja vstopnic v prodajni galeriji na poti iz službe in prijazne blagajničarke, ki je sodelovala pri dobronamerni spletki in me prepričala, da abonmaja ne morem kupiti zaradi tehničnih težav, v resnici pa me je ta že čakal kot darilo sodelavcev. Spominjam se dvakratnega obiska predstave še ni naslova, prijateljev, ki so se nad tem zgražali, in čorbe, s katero smo se krepčali med odmorom. Spominjam se vseh prijetnih dogodivščin, s katerimi si mi lepšal vsakdan in ki niso strogo vezane na odrske doživljaje.
Spominjam se tudi vseh odličnih igralcev, navdušenega nagovarjanja prijateljev in prijateljic, da je pa za to predstavo res vredno zanemariti trenutne obveznosti, in vedno novega navdušenja nad neznanim in še nevidenim.
Spominjam se in si želim, da bi spet kmalu prišel čas posedanja v temni dvorani in nestrpnega čakanja na prižig odrskih luči. Dragi prijatelj, kmalu na snidenje!
- Ema Karo
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-slovenskemu-mladinskemu-gledaliscu