Saša Tabaković / Foto: Aljoša Rebolj
Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo tudi na božični večer. Odri samevajo, igralka Nina Valič pa odpisuje svojemu igralskemu kolegu Saši Tabakoviću. – Vesel božič, poln dostojanstva, vam želi tudi ekipa SiGledal!
Saša Tabaković / Foto: Aljoša Rebolj
Saša.
Začelo se je s pismom.
In poročili so naju, dragi Gaveston.
V smrečnato zeleni svili si trgal in požiral pismo ciklamne barve. Tvojo vehemenco ženina pod prisilo sem zmotno pripisovala le tvoji mladosti.
Po mnogih skupnih predstavah vem, da sveta, ki ga nosi tvoje igralsko bitje, ne drobiš za efekt.
Ko te opazujem iz globine odra ali v dvorani, tvoje delo presega ustvarjanje lika, ki ga igraš, in izraža tvojo življenjsko filozofijo.
Dostojanstvo.
Dostojanstvo te razkriva v odnosu do časa in življenja in zato se tvoji liki z njim ali seznanjajo ali pa matrajo. Morajo se. Od njih terjaš to.
Vse tvoje komične figure so bravure zato, ker pred očmi gledalca dostojanstvo servirajo na pladnju, nate! Ne izgubljajo ga, ampak ga dajo. Niso pajaci niti klovni, možje so, ki gledalcu razkrijejo, kako se dostojanstvo vrže, pohodi, brca, izpljune ali vrže v duel z rokavico, igralskim kolegom ali pa pravico. Pa hitro pobere, poravna in vzame nazaj. In to je tako smešno.
Tvoja vdanost dostojanstvu je izrazita v tisti tenki stotinki vzdiha med tvojimi dramskimi personami in tabo. Vzdiha, preden bi se morda razpočilo telo Riharda Drugega s špičasto jelenovo krono, tvojega zlatega jelena. Ves si bil zlat in tvoj kožuh se je na površini gladko svetil in skrival utripe togote, požrešnosti, samopomilovanja, strahu, nemoči, predaje, vdanosti, ko si se boril za moč, za rogove, za svojo besedo, za svojo bit, v svoji nemoči, z izmuzljivim plahim nesramnim telesom, v tisti stotinki vzdiha ob izgubi dostojanstva. In to je tako tragično, Saša.
Prirojeno dostojanstvo ti ne da, da bi se tvoji liki udinjali tekstu in splošnemu okusu, zdrobil bi se in se javno opravičeval za šlamastiko na odru.
Rada gledam, na kateri točki se bo na tvojem obrazu zlomil svet, kdaj ti bo obraz puščal kakor zaklano srce, kdaj ga bo bolečina bičala do tišine, kdaj se bo tvoje, od izgube dostojanstva zveriženo telo napelo in se zadržalo ali pa se iz zagate izvilo v grimasi, ki dostojanstvo frcne in se reži na svoj račun. Vehementno, nonšalantno, vselej pa natančno odmerjeno in prav, pa še bi nekateri rekli, da je šlo le za navdih ali pa temperament.
Ne, tako se tvoja igra lomi ali trezni, osvobaja ali zapleta. Jaz se od vsake tvoje vloge spomnim tvojega obraza. In glasu.
Bodi mi še tako silen in olikan, brez pardona, grob, ali pa strt.
Začelo se je s pismom. Zdaj ti pišem v času, ki tebi ni neznan, veliko potez trenutne stvarnosti si v svojih likih že preigral, predvidel, premislil.
Počutim se, kot bi stala na šahovnici.
Na šahovnici podvajajva jasne misli. Vsako potezo krat dve.
Nina.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mojemu-igralcu-sasi-tabakovicu