Foto: Pixabay
Gledališče se je jeseni 2020 tako ali drugače preselilo na splet, gledalci pa v domače naslanjače. Iznajdljivost gledališčnikov v tem času je vsega spoštovanja vredna, celotna situacija pa ni zato nič manj žalostna. Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo, ko bo konec epidemije, vrnili v dvorane. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com. – Gledalec Domen Bertoncelj piše Jaki Šimencu in Janku Ovnu.
Foto: Pixabay
To pismo bi rad posvetil poklicu, ki sta ga čas in situacija, v kateri se nahajamo, popolnoma odrezala od operativnosti. Govorim o poklicu svetlobnega tehnika, ki v gledališču skrbi za vizualno atmosfero. Dandanes smo vsi cepljeni na vizualije, ko nas na vsakem koraku bombardirajo z nepreštevnim številom podob, ob tem pa spregledujemo njihove avtorje in namene. Večinoma gre v življenju za interesno vplivanje podob, za škodljiv vpliv. V gledališču pa je ravno nasprotno. Tudi tu avtorji, svetlobni tehniki, niso izpostavljeni ali tako znani kot glavni igralci, čeprav opravijo enega od najpomembnejših deležev predstave. S svetlobnimi učinki gledalca postavijo v središče dogajanja.
Osvetlitev v predstavi danes zahteva mnogo veščin in znanj, ki na prvi pogled niso tako samoumevna.
Poleg tehničnega obvladovanja mešalne mize in preostalih svetlobnih pripomočkov je "lučkar" nemalokrat glavni snovalec scenografije. Nedvomno spadajo svetlobni tehniki v skupino najbolj ogroženih ta hip, še zlasti "svobodnjaki", pa naj omenim dva: Jaka Šimenca in Janka Ovna. To pismo je namenjeno vama.
- Domen Bertoncelj
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-luckarjem