Foto: Jaka Varmuž
Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo in odri samevajo. Gledalci pa v času zaustavitve v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Nataša Močnik piše igralcem Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Foto: Jaka Varmuž
Dragi igralci,
odkar se je v naši družbi in po svetu razširila pandemija koronavirusa, sem si uspela v živo ogledati le dve vaši predstavi, in sicer avgusta komedijo Koronske zdrahe na odprtem Sokolovem igrišču in oktobra Stoletje mjuzikla. Pri obeh predstavah sem zelo uživala. Poletna predstava je bila zelo posrečena, saj je s svojim humorjem deloma razblinila tesnobo koronavirusa, bila je sveža, zabavna, hkrati pa je prikazala stanje, v katerem se je marsikdo znašel med vsesplošno zaporo in omejitvijo gibanja. Čeprav je bil tisti čas zelo zahteven za marsikoga izmed nas, je predstava spoštljivo, a humorno nasmejala številno občinstvo. Oba igralca, Nikla Petruška Panizon in Žan Papič, sta bila v svojih vlogah naravna in prepričljiva.
S šolo sem si ogledala predstavo Stoletje mjuzikla. Med gledanjem sem se zelo zabavala, bila je zanimiva, predvsem sem občudovala igralce/pevce. Zanimive so mi bile pesmi, ki sem jih v glavnem poznala.
Emocije med gledanjem predstave v živo niso niti malo podobne emocijam gledanja predstave od doma po spletu, zato jih ne gledam. Prav zato si iskreno želim, da bi se vsi čim prej vrnili v dvorano: ustvarjalci in gledalci, saj eni brez drugih nimamo smisla!
Naj živi gledališče!
- Nataša Močnik
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-igralcem-slovenskega-stalnega-gledalisca-trst