Pismo gledališkim delavcem

Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo in odri samevajo. Gledalci pa v času zaustavitve v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalec Vid Jožef Humer piše gledališkim delavcem.

Foto: Pixabay

Časi res niso ravno zavidljivi. In ravno v teh časih bi kultura marsikomu od nas pomenila pobeg iz realnosti, vsaj za kratek čas. Pa ne gre. Zelo sem se razveselil, ko sem dobil povabilo, naj tudi sam nekaj malega dodam k res lepemu projektu. Kot glasbenik, ki se je v povprečju vsaj dvakrat letno povzpel na oder in s svojim bandom, upam, razveseljeval tisto peščico ljudi, ki nas je prišla poslušat, vem, da je odsotnost odra in publike res nadležna. Kako je to vam, ki to počnete na dnevni ravni, si ne predstavljam.

Takoj ko sem izvedel za projekt, sem začel razmišljati, komu pisati. V najstniških dnevih sem nekajkrat tedensko spremljal mlajšo sestro v MGL, kjer je nastopala v muzikalu. Nekajkrat med publiko, nekajkrat v zaodrju. Šele ko sem nekaj časa preživel za odrom, sem videl, kakšen levji delež predstave predstavljajo tudi vsi 'tehniki'. Taki in drugačni. Od lučkarjev, tonskih tehnikov, scenskih delavcev ... Seznamu skorajda ni konca. Pa le redko jih opazimo, ko spremljamo neko predstavo. Vsaj dokler poteka vse po načrtu.

So nevidni, neslišni, a predstave bi bile brez njih vseeno videti precej drugače. Če opazuješ dogajanje v ozadju, vidiš drugačno plat predstav. Nešteto mravljic teka naokoli in skrbi, da so igralci ob pravem času pripravljeni, da je scena pripravljena, to in ono, vse, kar prispeva k predstavi, ki te tako prevzame, da se niti ne zavedaš več, da si v gledališču. Na koncu tudi snažilka, ki po predstavi pomije oder, prispeva k boljši naslednji predstavi. Poleg tega sem pa tudi sam že nekajkrat bil del take ekipe, ki je na prvi občutek nihče ne opazi.

Zato bi torej tale prispevek poklonil vsem tem mravljicam, ki neutrudno in brez prepoznavnosti skrbijo, da se tako občinstvo kot igralci vedno lahko preprosto prepustijo predstavi. Absolutno prepričan sem, da nezavidljiv delež vsake uspešne predstave sloni na vas. Hvala vam! Hvala vam, da ste predani svojemu delu, da ga opravljate z velikim zanosom in ponosom. Pa čeprav se vam po moji presoji konstantno dela krivica s tem, ko ste le redko kje omenjeni. Kot do sedaj in tudi v prihodnosti, del mojega aplavza gre vedno vam. Tudi če mislite, da vas nihče ne opazi. Jaz vas, in imam vas rad!

Upam, da se bo trenutna situacija v najkrajšem možnem času umirila, da bomo zopet lahko delili te nepozabne občutke v dvoranah. Na odru, v publiki in za odrom. Varno.

- Vid Jožef Humer

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-gledaliskim-delavcem