Uroš Kaurin / Foto: Nada Žgank
Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo in odri samevajo. Gledalci pa v času zaustavitve v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalec Matic Ferlan piše Urošu Kaurinu.
Uroš Kaurin / Foto: Nada Žgank
Uroš, živjo! Ko sem dobil vabilo, naj napišem pismo svojemu igralcu, sem isti hip začel razmišljati o najinih skupnih trenutkih, o vsem, kar si me naučil in česar me še boš. In tako sem brez omahovanja vedel, komu pisati to pismo.
Prvič sem te, v tandemu z Vitom Weisom, videl v drugem partu Heroja v Španskih borcih. Predstava me je tako prevzela, da sem proti koncu vneto razmišljal, ali bi izpadlo čudno, če bi v tem valu navdušenja med ploskanjem kar vstal; sploh po tvoji ganljivi interpretaciji Wildovega Srečnega kraljeviča. Četudi je, kakor sem si prizor razlagal, ta mišljena bolj kot del končnega obračuna med teboj in so-herojem, kjer povezovalni žmoht izrazito tvorijo komične parabole, mi je ravno to pokazalo, da je Uroš Kaurin pač res igralec z veliko začetnico.
In po tem sem te začel spremljati. Ter šel bolj kot ne na vse predstave, v katerih si nastopal. Pa ne, da bi bil nek obsedeni zalezovalec – to je bilo pač turbulentno obdobje, ko sem bil v gledališču tudi po desetkrat tedensko. Enostavno me je vlekla želja, da bi ob koncu predstave podoživel tisti občutek, ko te lastni život želi prepričati do tega, da se od nastopajočega posloviš s stoječimi ovacijami.
Zagotovo pa imam v najlepšem spominu tvoj seminar performansa Ni amos!, ki si ga vodil v ljubljanski Švicariji. Od čistih začetkov pa do zadnjega srečanja sem kot spužva črpal vse, kar si mi rekel. Tega niti ne veš, a po najinih uricah sem doma vedno delal zapiske in si besno obkroževal, barval in črtal napisano. Ko sem ti predstavil svoj prvi, recimo temu »performans poskus«, si po koncu umolknil, zaprl oči in razmišljal. Pa ne, ker bi bilo moje početje tako ganljivo – daleč od tega – marveč ker si si ga v glavi zavrtel znova in znova, dokler nisi serviral najbrž najbolj stroge, a hkrati najbolj poštene in konstruktivne kritike, ki sem jo bil kdajkoli prejel. Ta moment me je mnogo naučil ne samo o performansu in predajanju sporočil, o vlogi gledalca in strategijah interpretacije predstav, marveč tudi o kritiki, ocenjevanju in razmišljanju na splošno.
Uroš, hvala ti za vse to! Za vse strastno intenzivne diskusije o pomenu gledališča, za uk, da ako umetnost ni za vse, ni za nikogar ter pač za vsak spontan pogovor o tem in onem ob cigareti in buteljki modre frankinje. Obema z Vitom pa se moram zahvaliti, da sem na svoji osmi ponovitvi Heroja 2.0 lahko postal Ljubo. Saj vem, saj vem, to ni nič takega, ni nič zares življenjskega, a meni bo za vedno ostalo v srcu.
Želim ti vse najboljše in vsekakor čimprejšnjo vrnitev na odre!
- Matic Ferlan
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mojemu-igralcu-urosu-kaurinu