Foto: Pixabay
Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo in odri samevajo. Gledalci pa v času zaustavitve v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Tina Mahkota piše Joži Jurjevec, najemnici internega bifeja v SNG Drama Ljubljana.
Foto: Pixabay
Draga Joži,
dolgo, predolgo se nismo videli. Toda že pred korono, pred oktobrskim zaprtjem 2.0 hard, ki nam je dokončno onemogočilo druženja, klepete, kave, toaste (in še marsikaj) v domačnem zavetju Draminega internega bifeja ob vseh možnih urah dneva (in noči), kjer dobrohotno kraljuješ, so me neprijetno vznemirile novice, govorice, tlorisi, narisi, kako bo videti obnovljena Drama. Kaj bo pa z Joži? Nedopustno bi se mi zdelo, če bo prenova zradirala Draminega (in tvojega) interca. Želim si, da bi celotno opremo, pohištvo, ponudbo in predvsem tebe in tvoje sodelavke ter sodelavce zaščitili kot (ne)premično kulturno dediščino in vas ohranili nespremenjene še dolgo, dolgo.
'Gremo dol'. 'Se dobimo pri Joži'. V vseh urah in fazah ustvarjalnega procesa v Drami: pred premiero (škotski dramatik Gregory Burke, na primer, mi je pred slabimi dvajsetimi leti, ko sva šla, trema je kajpak naredila svoje, na hitro nekaj zvrnit pred premiero njegove Gagarinove poti v Mali drami, zaupal tehtno življenjsko modrost: »Who dares, gins,« prav pri tebi, Joži), po njej, pred in med običajno predstavo ter po njej. Ali kar tako, sredi navadnega popoldneva. Nebroj zgodb, prigod, anekdot ima vsak od nas, ki smo kdaj prestopili tvoj prag.
Kaj je videl butler je naslov znane drame Joeja Ortona. Kaj je videla Joži bi bil lahko naslov tvoje knjige, ki bi šla gotovo za med. Toda Joži, ti si dama v žlahtnem pomenu besede, prepričana sem, da te nikoli ne bo premamila skušnjava, da bi objavila svoje spomine na vodenje Draminega interca, na dolge dneve in prečute noči do ranih jutranjih ur v njem. Na plesanje na mizah po gostovanjih gledališč iz nekdanjih bratskih republik. Na prisrčne interne Dedke Mraze v Drami. Na nepopisno žalost po žalnih sejah. Na obiske inšpektorjev po uzakonitvi prepovedi kajenja. Na prvake Drame, ki občasno prespijo dopoldneve po prekrokani noči v intercu. Nekatere stvari častivredno ostanejo med nami.
Neskončno bom vesela, ko te bom spet videla spodaj v Drami. Ali pa med občinstvom na predstavi. Vsakič, ko si lahko zvečer odtrgaš urico, dve, tri, da si ogledaš predstavo, o kateri si med 'procesom' v intercu slišala marsikaj, me razveseliš s svojimi iskrivimi, večno mladimi očmi in navdušenostjo.
Prisrčno te pozdravljam,
Tina Mahkota
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-jozici-jurjevec-najemnici-internega-bifeja-v-sng-drama-ljubljana