Zapisi iz brloga: Nataša Barbara Gračner

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa vabimo gledališke ustvarjalce k pisanju o času, v katerem živimo, in o njihovem doživljanju prekinitve stika z gledalci. – Nataša Barbara Gračner: "Moram odit! Moram letet! Moram prinest! Moram posnet! Moram živet."

Nataša Barbara Gračner / Foto: Peter Uhan

Ko je prvič počilo, me je mehkoba lenobe božala in svet se je ustavil.
Nič ni bilo narobe.
Vse odmaknjeno je dobilo volumen.
Dolgo zrenje, svoj smisel.
Do večnosti. Če želim.
Tam, čisto od zadaj pa se je rojevalo.
Neslišno.
Oddaljen odmev je pulziral moč mojega srca.
Tega sem se bala in po tem hrepenela.
Potrebujem več.
Lepo je, ampak ... več.
Kje sem? Zakaj samo tukaj?
Počasi zaprem, umaknem in se podredim.
Življenju, ki ima cinkast ključ, mrzlo čelo in glavo v lobanji.
Zakaj se ne zadovoljim?
Rada bi stala tam, na vročem.
V točki med možnostjo in hotenjem, v smotru bivanja in pozabe, liturgična in osmišljena.
Razpršena in črna od katrana.
Zakaj je tukaj premalo?
Zakaj me ustavitev umirja?
Morala bi polzeti iz toka razporejenosti.
Biti podložna kriku.
Odmikati veje in opazovati korak.
Ampak nič od tega ne počnem.
V čudnem miru nemira me groza obliva.
Moram odit! Moram letet! Moram prinest! Moram posnet! Moram živet.
Zrla sem v kamenček pod gladino ledeno mrzle vode.
Ne vem zakaj. Pač bil je tam. Osamljen. Lep.
In temen.
Potem sem odšla.
Utrujenost mi megli pogled.
Roka na licu pušča spoznanje, da mineva in se ne vrne.
Čepim med ničem in sprašujem, zakaj mi je všeč, kar je narobe.
Včasih se zbojim besede.
Kot da zaradi nje žrelo dobiva na moči.
Jaz bi pa v kočniku pozabe rjula na svet in čakala, da umirim svoje malo srce.
Čakam. Čakam. Čakam. Čakam. Čakam. Čakam.
Ko tam, od nikjer,
počasi hrumi vonj mesa.
Jaz v točki in vi okrog
zremo,
pulziramo,
otrpnemo
in se zlijemo v sod smodnika,
ki zahteva in brbota do jutra sveže jeseni.

***

Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zapisi-iz-brloga-natasa-barbara-gracner