Pismo Bojanu Jablanovcu

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Kristina Aleksova Zavašnik piše Bojanu Jablanovcu.

Bojan Jablanovec / Foto: Anže Malovrh / STA

Včasih se z nekom res dobro ujameš. Tako, da se ti zazdi, da ni naključje. Meni se to zazdi s tabo, Bojan! Spoznala sva se februarja 2017, kmalu zatem, ko sem v Operi dala odpoved. Na Via Negativa Labu si imel dolg uvod. Govoril si o tem, kaj te zanima, kaj delaš, kaj bomo delali mi, in z nami delil mnenja o raznoraznih stvareh. Zdaj lahko priznam, da veliko takrat slišanega nisem zares razumela in da sem se hitro začela zavedati, da stopam na spolzek teren. Za balerino pa se res ne spodobi, da ji nerodno spodrsne, pa naj gre za še tako drseča tla. Tema Laba je bila tisto leto varnost. Šla sem domov in v glavi postavljala prizor za naslednji dan. Iz varnega zavetja rutine baletnih treningov sem stopala v strašno nevarno območje avtorskega izraza. Z občutkom čudno prijetnega strahu sem naslednji dan v Elektrarni predstavila svoj prvi prizor in dobila svoj prvi feedback. Estetske korekture, ki sem jih bila vajena, so zamenjale besede o kontekstih, strategijah in o tem, kaj gledamo. Jaz pa sem popolnoma neopremljena za razumevanje tega jezika samo poslušala, kar si govoril. Skozi vsak nov prizor sem lahko spoznavala, kaj sem in kaj nisem ter kako s tem delati. Tvoje natančno opazovanje in bogati komentarji, ki nikomur ne prizanesejo, so me spodbudili k temu, da sem kljub drseči podlagi znala in zmogla iskati jasnost in artikulirati svoje ideje.

Povabil si me v ekipo 365 padcev in kljub občutku nesposobnosti sem grizla skozi teksturo neznanega, zaradi tebe. Tvoje vztrajno vrtanje v pomene odrskih udejstvovanj me navdihuje, obenem pa me pahne v stanje obupa. Ta sladko-kisla kombinacija pa je zame svet, v katerem se lahko mirno prepuščam ustvarjalnemu nemiru. Sledila je produkcija Laba, pa vskok v Deveto, pa solo Srce, pa še ena produkcija Laba, pa Oljino Golo življenje, pa otroška predstava OHO, spet produkcija Laba in zdaj še Physis. Plodni časi za balerino!

Zato hvala, Bojan! Hvala za tvoja vprašanja, dvome, premisleke, pogum, vztrajnost in predanost. Hvala, da znaš reči, da česa ne razumeš, da ne znaš, in da te to žene še globlje v ta nenavadni svet gledališča. Hvala, ker skrbiš, da tla odra ravno prav drsijo. Tako lahko nanje padem in se po padcu tudi poberem.

Upam, da se kmalu vrnemo v Elektrarno in da tokrat v dvorano spustimo tudi gledalce.

- Kristina Aleksova Zavašnik

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-bojanu-jablanovcu