Pismo gledališču

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Lana Arbi piše gledališču.

Foto: Pixabay

Zdi se, da čas, ki smo ga imeli za normalnega, sploh ni tako daleč nazaj. Čas, ki smo ga, nič hudega sluteč, vzeli za samoumevnega, saj kdo bi zares pomislil, da nas bo obiskala epidemija in na glavo obrnila življenja mnogih? Zdaj pomislimo nazaj na ta čas, »čas pred korono«, in si želimo, da bi ga bolj cenili. Opevamo občutek abonmajske kartice med prsti, čakanje pred dvorano z gledališkim listom v roki, neopisljiv občutek odhajanja domov po predstavi, ne da bi se zavedali, kdaj in kako bomo te občutke lahko spet izkusili. Ker jih pogrešamo. Pogrešamo atmosfero, ki nastane na prizorišču, ter čustva, ki jih deliš z ljudmi, ki jih najverjetneje vidiš prvič in zadnjič v življenju in nimaš z njimi skupnega popolnoma nič razen dejstva, da ste ob istem času ter na istem mestu vstopili v popolnoma drug svet, ki ga umetniki ustvarjajo na odru. Pogrešamo vsakega posameznika, ki sodeluje pri nastajanju predstave, še posebej tiste, ki jo večkrat pozabimo ceniti. Ampak vrnili se bomo in ne glede na to, kako dolgo bo to obdobje še trajalo, bomo ob prvi priložnosti stekli nazaj v gledališče. Ker se nič ne more primerjati z občutkom, ko se ti zazdi, da tvoj najljubši igralec govori tebi, ko iz kotička očesa vidiš, da sosedu teče solza po licu, nasmehe na obrazih ustvarjalcev, ko vidijo, da je vsa dvorana na nogah … Za te občutke se bomo vrnili in hvala vam, da se lahko.

- Lana Arbi

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-gledaliscu-4