Pismo gledališču

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Kaja Lena Fenko piše gledališču.

Foto: Pixabay

Gledališče mi le redko predstavlja pobeg od sveta, ki me obdaja, bolj kot to ga vidim kot njegov jasnejši prikaz. Vedno znova sem se rada vračala v njegovo zatočišče, na sedeže Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer sem prejokala veliko predstav, se tudi nasmejala do solz in prav vsako izmed njih čutila na svoj način. Nekatere so bile bližje domu kot druge, a v prav vsaki sem lahko našla znan košček. To pa je na žalost usahnilo pred dobrimi osmimi meseci. Takrat sem imela dva gledališka abonmaja in se zelo veselila muzikala, ki me je čakal v Mestnem gledališču ljubljanskem, ter vnovičnih presenečenj v Šentjakobskem gledališču. Spomini kljub temu ostajajo. Nikoli ne bom pozabila leta 2018, ko smo s prijateljicami zakorakale na ogled svoje prve skupne predstave. Nekoliko zmedene smo iskale sedeže in se polne pričakovanja usedle nanje. Predstava nas ni razočarala, kaj šele pustila ravnodušnih. V tistem trenutku smo se zavedele, da je bil ta abonma prava odločitev, in tisto sezono v Mestnem gledališču ljubljanskem, tako na malem kot na velikem odru, doživele pravi vrtiljak čustev. Obisk gledališča nam je postal nekakšna rutina, ki smo jo morda potrebovale že prej, vendar je sedaj ne bomo opustile. Samo še počakati moramo, da se kaos okoli nas pomiri.

- Kaja Lena Fenko

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-gledaliscu-3