Pismo Doroteji Nadrah

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Neva Lučka Zver piše igralki Doroteji Nadrah.

Doroteja Nadrah / Foto: Željko Stevanić

Dorica,

lahko bi preprosto rekla, da te pogrešam; na odru, v čajnici, ob morju in pri ribanju korenja. Ampak to menda veš. Zato raje pošiljam par misli, do katerih se je dokopala Lucija, odkar je zaradi potresa ujeta v požarnem prehodu.

Potres je »višja sila«, ki pripada zunanjemu svetu, zato je ni mogoče zreducirati na psihično realnost. Notranji svet pozna le pretres, odziv, odmev. Prepad med svetovoma je nepremostljiv (kar sicer ne pomeni, da je komunikacija nemogoča). Potres je neizbežna nuja narave, slepa za pravico in za krhki red, ki ga človek vselej znova s trudom vzpostavi, ker ga potrebuje. Zgodi se brez razloga, njegove žrtve so nedolžne. Lahko bi mu rekli usoda – ali popolno naključje. Edini boj proti nuji narave je zavedanje lastne šibkosti; veš, da boš izgubil. Zato potres postavlja pod vprašaj svobodo. Kako ravnati, če se lahko zgodi kot strela z jasnega, kjerkoli in kadarkoli? Kam uiti, ko se zatresejo tla? Koliko smo svobodni, če ima nuja narave vedno zadnjo besedo? Mar ni človek navsezadnje … tvar?

Lucijina svoboda je mogoče iluzija, fikcija volje, ki se ne vda. V skrajni situaciji, ko dejanje ni mogoče, se skrči na izbiro med upanjem in obupom. In tu, bi dodala Katica, je bistvena razlika.

Drži se,

tvoja pita.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-doroteji-nadrah