Foto: Arhiv SSG Trst
To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Lucija Tavčar piše Slovenskemu stalnemu gledališču Trst.
Foto: Arhiv SSG Trst
Drago moje gledališče,
upam, da ti v teh mesecih ni preveč dolgčas brez naših aplavzov. Kaj pravim … Pravzaprav vem, da ti je dolgčas! In ne le dolgčas – srbijo te prsti, komaj še zadržuješ jezik za zobmi zaradi vsega, kar bi nam rado novega povedalo. A prepričana sem, da je mogoče ta čas izkoristiti sebi v prid, da nam tudi ta prisilni, podaljšani “time out” lahko služi. Nam kot gledalstvu, a tudi tebi.
Pravijo, da se v naravi najpomembnejše dogaja pozimi, ko se navidezno prav nič ne zgodi. In to je zdaj naša zima, ko v zemlji počivajo semena, korenine, nabirajo se hranilne snovi in pripravlja se vse, kar bo potem pogojevalo pomladansko brstenje, rast in sadeže. Boš reklo: “Pa kaj jaz vem, kakšna bo po tem pomlad, kakšen bo po tem ta svet – morda se ljudje sploh ne bodo hoteli vračati k meni, morda jih bo še dolgo strah, morda bodo gledali samo še online ...” Veš, kaj, drago moje gledališče, naloga vseh, ki te oblikujejo, bo, da ti pomagajo spet osvežiti tvoj čar. Ja, tisto čarovnijo, tisto sveto avratičnost, ki je ni mogoče reproducirati, tisto, o kateri je Benjamin tako preroško pisal skoraj pred enim vekom. Vem, da se še vedno skriva med tvojimi rdečimi oblazinjenimi sedeži, reflektorji in zavesami, in vem, da boš ta čar tudi znalo spet najti.
Katera je naloga nas gledalcev, sprašuješ? Morda je prav to, da zdaj bolj kot kadarkoli verjamemo vate, da ti vlivamo samozavesti in poguma ob tem, ko iščeš nove poti, ko se sprašuješ, kdo si in kam naj greš. Obljubljam ti, da pridem na obisk, ko bo le mogoče. Da preverim, ali je lestenec v veliki dvorani še vedno tako bleščeč (ali so veceji še vedno tako modri), in ti zaploskam za nov začetek.
Tvoja Lucija
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-slovenskemu-stalnemu-gledaliscu-trst-1