Maruša Majer / Foto: Duško Miljanić
To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Anja Golob piše igralki Maruši Majer.
Maruša Majer / Foto: Duško Miljanić
Maruša,
pogrešam te.
Taki gnili, odvratni časi, v katerih gledališče z vsakim posnetkom predstave, danim v ogled na splet, pogrešam samo še malo bolj. Nedvomno je plemenito in fajn, samo jaz ne prenesem več, hoditi v teater v pižami. Jaz hočem zamolklo, izdajalsko škripanje desk, tik preden se dvigne zavesa, jaz hočem tisti nezamenljivi vonj z odra, radostno pričakovanje na drinku, preden gremo not, jaz hočem karto in mladca v reklcu pred vhodom, ki mi odčita kodo in reče dober večer, dobrodošli, hočem pridušene luči na hodniku in pliš po tleh in fotografije igralk in igralcev pa stenah, »svoj« neudobni stol na koncu 12. vrste, spokano pozlato v dvorani, migotanje zraka nad grozdi reflektorjev, predvsem pa hočem, da se dvigne zavesa in si na odru ti.
Pogrešam te.
Sedeli smo v prvi vrsti, ne vem sicer, kako nam je to uspelo, nekdo najbrž ni mogel, pa je bila prosta in smo vskočili. Jaz sem sedela najbolj desno, zraven mene je sedela M., ki je prej zunaj rekla, da ti morava nujno kupiti šopek, imela je prav, in me je nato med predstavo parkrat obtožujoče pogledala, enkrat mi je pa celo rekla, naj se vendar neham tako režat, da migam celo vrsto, jaz pa nisem mogla, jaz sem kazala nate in ponavljala lej jo, lej Marušo, lej Marušo ... Ti si samo sedela, taka vloga, domala tri četrt predstave si sedela nepremično in zrla predse. In si pa kar malo nosila cel svet. Zdelo se je, da se predstava, ki je bila sicer, z izjemo Polone Juh, brezvezna, nabira in vrtinči okrog tebe. Kot bi nevidni kosmi odrske tvarine lebdeli v zraku, da posedejo na tvoje rame. Neka nora koncentracija, ki je ne razumem povsem, z lahkoto pa jo začutim, gre, ko igraš, iz tebe v prostor, in večkrat sem se, ko sem opisovala tvojo igro, zalotila, da sem rekla Maruša bi lahko igrala telefonski imenik, vseeno, bilo bi isto polno. Ker ti si zame teater.
Taki gnili, odvratni časi ... in svet, ki je povsem iz tira, in tako malo razlogov, zaradi katerih bi bil človek vesel, da živi ravno v tem obdobju zgodovine. Zame si ti eden od teh redkih razlogov, zaradi katerih sem srečna, da živim točno zdaj. Da bom lahko takoj, ko se gledališča znova odpro, malo pred pol osmo z znanim kančkom vznemirjenja kot že tolikokrat sedla v dvorano in zadrževala dih vedoč, da boš, ko v dvorani luči ugasnejo, na odru pa se razsvetlijo, in ko se dvigne zavesa, tam ti. Da boš morda rekla Moj mož je pesnik, in se bom najbrž znova, kot na premieri, v celi dvorani najglasneje zakrohotala jaz. Dušo Počkaj sem žal zamudila. Tako zelo sem srečna, Maruša, da tebe nisem.
Hvala bogu, da sva ti kupili tisti šopek. Zaslužiš si celo jebeno cvetličarno. Jaz mislim, da so ti vsi odri premajhni in zame je popoln privilegij, da to lahko gledam. Hvala, da si Igralka, hvala, da igraš, in hvala, da te moremo v tem mojstrstvu spremljati iz dvoran.
Pogrešam te.
In komaj te čakam.
Serbus, ostani zdrava & na kmalu,
Anja.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-moji-igralki-marusi-majer-1