Rok Kravanja / Marcandrea
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Nuša Komplet Peperko piše igralcu Roku Kravanji.
Rok Kravanja / Marcandrea
dragi rok
ene pol leta je po moje, odkar te, jebelacesta, kr naprej srečujem.
sam enkrat je blo v živo in še to zlo na hitr s klasiko kak si na ustih in čao. v kranju na jati izkušenih ptic. uuu, sej res ... začel se je takrat, ko sma se z ajdo dobili v celju in te je večkrat omenla. vedno, brez skrbi, same pohvale. spomnim se te v narodni noši pred cankarjem in moje reakcije – na glas sem se smejala in dlan se je mimogrede stisnla v pest, ko sem zaklicala TOOOOOO, JA. zdej se te spomnim še s premiere gumitvista. in zdej sem dokončno izgubila časovno orientacijo tega pol leta, a ne?
kakorkoli, če pomislim in ti zdej tut čist iskreno priznam, da sem te prej vedno zamenjevala s stanetom. pa ne po obrazu, to mi je čist jasn, kdo je kdo, ampak kdo je sodeloval pri kateri predstavi, to sem pa vedno pobrkala.
no, da nadaljujem ... zlo lepo smo se pogovarjal zadnjič na forumu od malih nog – prek spletne konference. ej, a maš ti tut tak občutek na teh video debatah, da bi lahk govoril ure in ure in bi šele po dveh letih opazil, da so ljudje na drugem koncu sveta, no računalnika, zaspali?! kak zajeb je, če nimaš živih ljudi pred seboj.
in v petek zvečer sem bla sama doma, kar se pri polni bajti res redkokdaj zgodi, in pražim neke mislije, glodam neke oreščke, v pomivalca zlagam posodo od jote in zraven poslušam tvoj intimni portret. pogovor, ki si ga mel z niko v mariboru. in me prešine, kira faca je ta rok, ej. sploh ta tvoja odprtost me je čist prevzela, kak se ne ograjuješ v neko vedenje, v neke pozicije, stališča, ampak štartaš vedno znova in od začetka. in se prav v tem počutiš totalno varno in je prav v tem (ne)vedenju tvoja moč. pa ti si kot sokrat. in v resnici si velik boljš povedal, kot jst zdej neki povzemam. in postal mi je jasn, zakaj te srečujem na tako različnih koncih ...
in pol me je v soboto, en dan kasneje, kasno paljenje, prešinilo, da te sploh še nisem vidla na odru. tak v živo. tak zares. to ne more bit res, in grem na sigledal in počekiram vse tvoje produkcije. nisem! v živo te še nisem vidla na odru. pa je velik tvojih predstav, ko sem jih brala tak na kupu, odzvanjalo v moji podzavesti, veš.
torej ... imam plan ... ko se konča tole sranje, pridem najprej na tvojo predstavo. najprej. kadarkoli in kjerkoli. prav našla te bom. vidim cilj! no, lahk mi pa vseen javiš. se namuzne in nasmehne.
in če boma za trenutek sama, ne ... bi mi mogoč še pokazal, kak oponašaš jožico? v tistih dobrih starih cajtih je bla tut moja mentorca, veš.
kmalu torej.
adios.
- Nuša Komplet Peperko
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mojemu-igralcu-roku-kravanji