Foto: Pixabay
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Iza Napotnik piše gledališču.
Foto: Pixabay
Od vedno mi je bilo gledališče ena fina reč, ne vem pa, če bi tole pismo lahko pisala le eni osebi. Predstave sem vedno dojemala kot osupljiv rezultat mnogih umetnikov: režiserjev, igralcev, dramaturgov, scenografov, glasbenikov, vizažistov, kostumografov, lučkarjev, koreografov in še koga. Vsem tem ljudem bi rada sporočila, da opravljajo res super delo, ki ga izjemno cenim. Rada imam občutek, ki ga dobiš, ko se ugasnejo luči, zdi se ti, da sta za uro in pol na svetu le ti in oder. Ko si po koncu predstave oblečeš plašč in pomisliš, da je to razlog, zakaj živimo: da pomislimo na stvari iz druge perspektive, dvomimo v naša prepričanja in odkrivamo povsem nove svetove. Svetove, ki jih ne bi nikdar odkrili, če ne bi bilo umetnosti, ki nas skorajda prisili, da se za trenutek ustavimo, o stvareh bolj razmislimo in jih opazujemo z drugačnega zornega kota. Rada imam občutek, ki ga dobiš, ko stopiš pozno zvečer ob koncu predstave na hladno, tiho ulico in še kar razmišljaš o predstavi. Razmišljaš, ali so za kostumi skrita sporočila, ukvarjaš se s tem, ali je zgodba morda imela drugačen pomen. Pa občutek, ko se naslednje jutro pogovarjaš z nekom, ki je tudi videl predstavo, in iščeta skupne točke, si izmenjujeta mnenja. Ob tem trenutku se zaveš, kako si majhen in kako zapleten je ta svet. Po nekaj dneh spet nadaljuješ svoje zaposleno življenje, vendar ti za vedno ostanejo te prečudovito nenavadne gledališke izkušnje.
- Iza Napotnik
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-gledaliskim-ustvarjalcem