Foto: Peter Giodani
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Tamara Matevc piše Evi Mahkovic.
Foto: Peter Giodani
Nihče me ni povabil k štafetni igri Pismo mojemu igralcu. Mogoče zato ne, ker sem si jo jaz izmislila? Mogoče imam štafete rada zato, ker kot otrok nisem marala teči in tudi telovadbe na splošno nisem marala in ker me definitivno nihče ni maral v štafeti, pa se zdaj na ta način (komu le!?!) maščujem?
Pismo mojemu igralcu posvečam Evi Mahkovic. Igralec je tukaj mišljen v navednicah. Bedno je razlagati jasne stvari, razen če si Eva. Eva to naredi tako, da se razgrne vsa temina, in težkost banalnosti in trivialnost dobi svojo bivanjsko pravico in svoj prostor pod soncem. Pismo igralcu posvečam Evi, ker na svojem FB-odru zmeraj napiše take stvari, da se potem počutim manj priskutno in bolj človeško. Pismo mojemu igralcu posvečam Evi, pa čeprav ne mara debelih ljudi. Pač nihče ni popoln (ne Eva ne mi debeluhi). Posvečam ji pismo tudi zato, da se odkupim sama pred seboj, ker si, ko sem sama z njenimi roza platnicami v rokah, hudobno momljam v brado in brk, kako je v resnici trendovska in poceni! Ja, šit, res, to počnem. Pač nevoščljiva sem. Zavidam ji. Ampak vem, da bi Eva, ona najbolj od vseh, razumela. Včasih se mi zdi, da se njej dogajajo še hujše stvari.
Evo, preživela sem to sramoto, da sem se povabila sama. Kakšen svetel zgled! Prav presenetila sem se! Kriva je Eva! V bistvu že vse od jeseni 2019 razmišljam, da bi ji rada nekaj rekla, da bi ji rada povedala, ja, točno to: zaradi njenih vrstic človek samega sebe za hip ali dva lažje prenaša. In da se mi zdi to obilje in bogastvo in da sem preprosto hvaležna in da jo lepo pozdravljam.
- Tamara Matevc
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-evi-mahkovic