Pismo gledališki publiki

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalec Martin Lissiach piše gledališki publiki.

Foto: Pixabay

V gledališče sem vedno rad zahajal že kot otrok, na gimnaziji pa sem kot abonent obiskoval tako Slovensko stalno gledališče v Trstu kot Mestno gledališče Rossetti. Med študijem v Ljubljani sem občasno zahajal v vsa ljubljanska gledališča.

Nekega večera sem se v Ljubljani prisilil, da sem se spravil iz študentskega stanovanja, in sem se na vrat na nos odločil, da grem do Male drame na ogled predstave Harolda Pinterja Vrnitev domov, režiral jo je Matjaž Zupančič. Priznam, da se o drami ne spomnim kaj veliko, vem pa, da se je takrat nekaj zgodilo.

Ne nekem mestu v predstavi sedi Polona Juh na fotelju, po tleh je pod njo zleknjen Rok Vihar, na odru je še Ivo Ban. Rok Vihar ji nasloni glavo na kolena. Ne bi znal razložiti, zakaj me je tisti prizor tako skrivnostno in magično očaral, da od takrat ne morem več živeti brez gledališča, brez odra, brez zgodb, brez igre, brez igralcev in brez ostale publike v dvorani.

Svoje pismo namenjam svojim sogledalcem. Eden najmočnejših občutkov gledališča je zame namreč kolektivna izkušnja. Rad puščam, da se odrske zgodbe dotaknejo moje intime. V tistem trenutku se počutim razgaljenega, pred igralci in pred drugimi, ki sedijo z mano v dvorani. Razgaljenost pa mi ne pomeni ranljivosti, saj se takrat izpostavlja v moji zavesti občutek solidarnosti in izjemne sinteze vseh teh gledaliških elementov, ko me poboža lepota in zadiham svobodno in odprto.

Spletni napori vseh gledališč, da ostajajo prisotna v zavesti publike, so občudovanja vredni. Osebno pa mi ni uspelo slediti še niti eni predstavi na spletu. Brez zaljubljencev, ki se poljubljajo nekaj foteljev za mano na gledališkem balkonu, brez stare gospe, ki previdno odvija bombon in ustvarja z njim moteč šum, brez čvekavih meščanskih dam, brez glasnih dijakov in brez vseh, ki se ob meni ganejo, se smejejo in navdušeno ploskajo, ko pade zastor, preprosto ne gre.

Nekoč je Marko Mandić na odru SNG Maribor na zaključnem večeru Borštnikovega srečanja povedal, da »je gledališče vse, kar se išče. In čudovito je, če se išče skupaj.« 

- Martin Lissiach

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-gledaliski-publiki