Pismo mojemu plesalcu Antonu Bogovu

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Maja Senekovič piše plesalcu Antonu Bogovu.

Anton Bogov / Foto: Tiberiu Marta

Pred tremi leti sem bila ponovno na poletni baletni šoli. Skupaj z drugimi sem čakala v razredu na učitelja Ibrahima Öyküja Önala, saj takrat še nihče od učencev ni vedel, da ga ne bo. Nekaj minut kasneje je prišla v razred sošolka in povedala, da pred vrati stoji Anton Bogov ter da nas bo poučeval on. Vsi smo bili neizmerno navdušeni. Ko se je pouk začel in je stopil v razred, nisem vedela, kaj naj pričakujem. Mislila sem, da bo zelo strog, a smo kmalu vsi ugotovili, da bo delo z njim zelo zabavno ter sproščeno (seveda, če bomo pridni). Vsako jutro sem čakala na te ure, ki so mi polepšale dan in kar švignile mimo. Vsekakor smo bili pri delu resni, a bilo je tudi veliko zabavnih trenutkov, ko smo se vsi nasmejali.

Krasno je bilo imeti za mentorja nekoga, ki ga redno spremljaš na odru. Hvala za čudovito izkušnjo, ki je zagotovo nikoli ne bom pozabila. 

- Maja Senekovič

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mojemu-plesalcu-antonu-bogovu