Foto: Pixabay
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Katarina Gomboc Čeh piše gledališču.
Foto: Pixabay
Gledališče je škripajoč oder, po katerem drsijo koraki igralcev. Njihov močni glas, ki zareže v tišino dvorane, polne gledalcev, ki zadržujejo dih pred naslednjo repliko. Se, čeprav prisegajo na vsebino, navdušujejo nad kostumografijo in scenografijo, ki jim vsaj tistih nekaj ur večera ponuja kuliso drugačnega sveta, ne njihovega, pa vendar njihovega. Gledališče je tekst, ki ga slišiš samo enkrat: ni previjanja nazaj, ni preskakovanja naprej. Gledališče je še ena dimenzija, nadčasovna in nadprostorska – ki z vsemi čuti, ki jih premore, nagovarja navzoče.
Gledališče so igralci – večkrat isti, a vsakič znova drugačni. Navzamejo se novih vlog, si nadenejo nove obraze, enkrat oblečejo kostum Salome, drugič Lojzke. Tekstu, mrtvemu na papirju, dajo telo in – srce. Z vso predanostjo igralskemu poklicu.
Gledališče so tudi gledalci, ki predstavo odnesejo s seboj: na jesenske ulice mesta, v paru ali v skromni družbi tistih redkih somišljenikov, ki jim je mar za gledališče. Jo nesejo v bližnjo kavarno, kjer čez stol obesijo svoj plašč in naročijo kozarec vina, ker jim je nekaj težkega od predstave obležalo na duši, ali skodelico čaja, da ob njej lahko odgovorijo na preprosto in težko vprašanje: Ti je bilo všeč?
Gledališče je ritual. Obred, ki ga prinese jesen, osveženi abonma, ko vzameš težko pričakovani razpored v roke, si ga ogledaš od prve do zadnje strani in si skrbno vpišeš datume predstav v rokovnik. Pa ko si ogleduješ reklamne panoje pri ljubljanski Drami in si rečeš To predstavo pa moram videti in potem prelagaš ogled v nedoločljivo prihodnost, ker imaš toliko pomembnejših stvari, službo, večerje, opravke, nakupe. Saj bo še čas, rečeš, dokler ga enkrat ni več.
In ti preostane samo še zaslon, njegova ploska nedostopnost, doživljaj, omejen na domači kavč. Prej te je motil visokorasel moški, ki je sédel tik pred tabo, pa gospa, ki ji je zazvonil telefon in ga je dolgo iskala po svoji torbici, medtem pa šumela s šopom zapestnic na svojem zapestju. Pa mularija, za katero nisi vedel, zakaj sploh gleda to predstavo. Pa neudoben sedež, premalo prostora za noge, slab zrak v dvorani.
Gledališče je živ prostor, zdaj v stanju hibernacije. Naj nam nič več ne bo tako samoumevno.
- Katarina Gomboc Čeh
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-gledaliscu-1