Foto: Luca Quaia
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Vida Lestan piše Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu.
Foto: Luca Quaia
Drago Slovensko stalno gledališče,
bilo je marca, le tri mesece pred maturo, ko so nam šole, gledališča, knjižnice zaprla svoja vrata. Maturantje smo skupaj s svetom trepetali, kakšne bodo številke okuženih naslednji dan, še bolj pa smo trepetali, kakšne bodo številke na naših maturitetnih izpitih. A vseeno je prebujajoča se pomlad vzbujala tudi upanje. Zdelo se je, kot da smo bili maturantje med vsemi šolarji še posebej v središču pozornosti. Veliko slovenskih gledališč je tako priskočilo na pomoč tudi nam, saj so prek spletnih portalov večkrat predvajali svoje predstave, da bi nam pomagali pri interpretaciji Ivana Cankarja, saj smo imeli na eseju iz slovenščine njegova dela: Hlapci, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor.
In tukaj nastopi SSG. Nikoli ne bom pozabila vaše sijajne uprizoritve Cankarjevih Hlapcev. Klasično delo, ki ste ga po mojem mnenju dvignili na še višji nivo, kot je že. Posebej bi izpostavila sijajno Patrizio Jurinčič Finžgar, katere obraz in žar pogleda skozi Jermanovo okno še zdaj ostajata vtisnjena globoko v spomin, in imenitnega Radka Poliča v vlogi starejšega Jermana. Polna pozitivnih vtisov sem tako tudi odšla na esej. Poklon. Hkrati pa se nadejam, da uprizoritev še kdaj ujamem v živo.
Tu je treba izpostaviti še SNG Nova Gorica in ljubljansko Dramo, ki sta prav tako nesebično delila svoje uprizoritve.
- Vida Lestan
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-slovenskemu-stalnemu-gledaliscu-trst