Foto: Nada Žgank
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Nika Vrabec piše igralcema Urošu Kaurinu in Vitu Weisu.
Foto: Nada Žgank
Bila je zadnja predstava, ki sem si jo ogledala pred prvo koronsko omejitvijo gibanja. Takrat še nisem niti slutila, da bo suša, brez popolne očaranosti nad dogajanjem na odrskih deskah, trajala tako dolgo. Gostovanje vajine predstave v mojem domačem gledališču me je takoj pritegnilo in zdelo se je, da je priložnost treba izkoristiti.
Heroj 2.0, predstava z veliko začetnico. Udaren začetek, preigravanje vlog, ki jih igra vsak posameznik. Popolno raziskovanje igralca in večno poskušanje prodreti do samega bistva. Kdo je najboljši? Odvrgla sta vse maske, razgalila sebe in gledalce. Bila sta naravnost fantastična! Začetni nelagodnost in zadržanost v dvorani sta bili hitro preseženi, vse je preraslo v kohezijo, da smo v samem bistvu vsi enaki – 'goli', vseh oznak, zadržkov, prepričanj, predsodkov. Predstavila sta igralčevo poslanstvo skozi različne perspektive in nas naučila biti tu in zdaj.
Vedno v svoji najboljši luči, popolno in slepo prepričanje, da ti lahko uspe. Da je to edina pot, da boš postal najboljša različica sebe. Hvala vama.
Naj bo to tudi popotnica za odrske deske, ki samevajo. Mi, gledalci, pa lahko le upamo, da bodo zgodbe na njih čim prej ponovno oživele in se bomo lahko vrnili v dvorane ter odhajali iz njih vedno znova navdušeni, presunjeni, za vedno spremenjeni.
- Nika Vrabec
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mojima-igralcema-urosu-kaurinu-in-vitu-weisu