Foto: Pixabay
Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Janja Majcen piše vsem slovenskim gledališčnikom.
Foto: Pixabay
Dolgo časa že hodim v gledališče, izpustila nisem niti ene celotne sezone. Torej bi mi bilo težko pisati samo eni/enemu izmed vas, posebej zato, ker dobra predstava potrebuje veliko čarobne energije in ker za vsako predstavo stojijo tudi tisti, ki jih gledalci ne vidimo.
Moje prvo gledališče je bilo Mladinsko; sedemletna sem najprej gledala Minolijevega Vilinčka z Lune, igral ga je Sandi Pavlin. Ime igralca sem si takrat zapomnila za zmeraj, saj je bilo, kot da na odru stoji del mene v podobi vilinčka. Potem pa je prišla na vrsto Pika. Tudi to igralko sem si zapomnila, bila je Alja Tkačeva. Na koncu predstave sem kar obsedela. Teta, ki me je pripeljala v gledališče, me je dregnila, pa nisem hotela s sedeža: "Pika je goljufala!" "Kako?" se je čudila teta. Jaz pa sem vedela, da je takrat, ko so Pika, Tomaž in Anica zaklinjali kroglico pregelk, bilo povedano še nekaj, česar nisem razumela. Zato je Pika goljufala!
In tako se že od petnajstega leta, ko sem šla na svojo prvo dijaško abonmajsko predstavo (Jovanovićevi Hlapci z Rifletom v MGL), pustim goljufati, iščem neizrečene pomene, ostajam včasih do zadnjega na sedežu, prebodena z lepoto, zmedena od mrgolečih vprašanj, in včasih kar na tržnici napadem kakšno Mašo iz Janežičevih Treh sester ali Milerjevega Peera Gynta / Lorencijevega Zeusa za Cankarjevim domom ali Meto Hočevar zaradi Dogodka ali preprosto rečem Živjo! Uršuli iz Samoroga na hodniku v Drami, da jim povem, kako dobro so goljufali. Zato hodim po zraku po Lorencijevem Ubuju, lovim sapo po Horvatovem Aliju, meljem Korunove Karamazove, zato me vrti iz grenkobe v krohot Godotova žoga, me krči usoda barona Charlusa, prepoznam mlad talent v Marii Eve Jesenovec, se režim tedaj najmlajšemu Okopenku-Emeršiču in mi ledenijo žile ob njegovem kasnejšem Macbethu, skočim s stola vsakokrat, ko Vastl-Raskolnikov pohodi črepinje, še zmeraj za Tauferjevim Odisejem ponavljam: "Mater, sem gonjen!" ali se zagovarjam pred žveplom staršev, ko peljem mladostnike gledat Peklensko pomarančo ...
In všeč mi je, ko prihaja Sonja Kononenko na našo šolo, da z bodočimi vzgojiteljicami igra lutke, ker lutke so čarobna bitja, ob katerih sem v Lutkovnem ali pri Waltlu aličasto majhna-in-velika. In sama sem vozila, nekoč prej, kar s fantovim avtom, gorenjske dijake na Pipanove Skrivnosti in na Krokarja pa v Maribor na Pandurjevega Fausta (in nas je Šturbej vse poslal k hudiču, no, na štajerko, pa razvozit vse, do Jesenic) in potem cele razrede v Trst na Kralja Ojdipa in na Dnevnik Ane Frank pa v Kranj na Gruma. Tako gre moja prismojenost naprej …
Posebej bi želela vliti zaupanje v prihodnost najmlajšim gledališčnikom na AGRFT; tem, ki so ustvarili z mentorjema Kvartet in Hamleta, pa tistim, leto ali dve mlajšim od njih – ponorela lokomotiva gledališkega imperija vozi prek 2500 let. Naj vozi naprej, po pokrajinah, kot jih vidite vi in kot so jih že napovedali Žiga Divjak, Nina Raljić Kranjac, Tin Grabnar.
Vsem vam, ki mi omogočate nova gledišča sveta, vsem, ki tu sploh niste omenjeni, pa bi morali biti (Peternelj z Biblijo pod eno, s tetrapakom mleka pod drugo pazduho :-), želim, da vzdržite ta veliki koronavalček. In dajte, goljufajte me še naprej!
- Janja Majcen
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-vsem-slovenskim-gledaliscnikom