Pismo moji igralki Evi Jesenovec

Avtor: Maja Kovač

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Maja Kovač piše igralki Evi Jesenovec.


Eva Jesenovec / Foto: Peter Uhan

Glede na negotove čase, v katerih smo se znašli, se – morda še pogosteje kot sicer – zatekamo k umetnosti. Verjamem, da je njena naloga tako pomirjati kot tudi vznemirjati, predvsem pa osvetljevati kulturo v vseh njenih pojavnostih. Prav v luči prikazovanja težavnega položaja posameznika v sodobnem svetu izstopa Eva Jesenovec. Mladi igralki se zahvaljujem za pronicljivo uprizarjanje mladosti, v okviru katerega se postopoma razplasti podoba mladih in izpostavi pojmovanje mladosti, soočeno s popačenimi predstavami širše družbe. Še zlasti izjemen je Evin igralski izraz, ki prepriča z mladostno zanesenostjo in silovitostjo, vendarle pa povsem nazorno pokaže tudi zbeganost in stisko mladega človeka, ki je posledica številnih nasprotujočih si silnic.

»Kuj me, življenje, kuj!« vzklikam z Otonom Župančičem in pozdravljam Evo Jesenovec ter njeno na videz preprosto, vendar neprizanesljivo nepotvorjeno držo, ki je edina smiselna, danes pa še toliko pomembnejša.

- Maja Kovač


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-moji-igralki-evi-jesenovec