Pismo mojim igralcem in igralkam

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Urška Bračko piše igralkam in igralcem.

Igor Samobor, Marko Mandić / Foto: Peter Uhan

Pismo mojemu igralcu je krasna štafetna akcija, ki jo organizira portal SiGledal. Ob povabilu k prispevku sem pričela razmišljati, kdo je tisti/-a, ki bi mu/ji posvetila svoje pismo, in ugotovila, da je to nemogoče. Vsi skupaj ste del sestavljanke, ki ji rečemo slovenska gledališka scena, vsak ima svojo vlogo – majhno ali veliko, zaradi katere ta scena sploh obstaja. V spominih mi je ostal marsikdo, še najbolj pa se spominjam naslednjih vlog in igralcev, ki iz glave ne bodo odšli kar tako. Igor Samobor kot odmev v Hamletu, Polona Juh kot Margareta v Faustu, Marko Mandić v Kaliguli, Primož Bezjak v Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Nina Ivanišin v Visoški kroniki. To so vloge, ki jih ne bom pozabila, saj so vanje dali vso svojo energijo in na odrih zaživeli v preobrazbi.

Zaprtje gledališč nas je prikrajšalo za nove gledališke izkušnje, ta ni enaka pred domačim zaslonom, saj igralca ali igralke ne vidiš v živo, ne občutiš enako njegovih čustev in gibov. Upam, da bodo naše besede, pisma in pesmi igralcem in igralkam vsaj malo polepšali te turobne dni z ukinjeno kulturo. Mi smo z vami!

- Urška Bračko

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mojim-igralcem-in-igralkam