Leja Jurišić / Foto: Matija Lukić
V dneh, ko večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zapira svoja vrata, na portalu SiGledal poteka štafeta "Pismo mojemu igralcu". V štafetni igri gledalci gledališkim ustvarjalcem sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Maruša Mugerli Lavrenčič piše plesalki in performerki Leji Jurišić.
Leja Jurišić / Foto: Matija Lukić
Svoje pismo posvečam plesalki in performerki Leji Jurišić.
Zato ker je nastopila v zadnji predstavi, ki sem si jo ogledala – De facto (pojdi s seboj).
Zato ker to ni bila predstava, ampak koncertni performans.
Zato ker je v njem nastopila skupaj s skladateljem in multiinštrumentalistom Milkom Lazarjem.
Zato ker v njem ni samo plesala, ampak je med drugim tudi plezala po klavirju in jedla čips.
Zato ker avtorja in ustvarjalca v njem odlično zajameta duh časa, v katerem moramo biti pravzaprav vsi neskončno prilagodljivi in pripravljeni na nenehno menjavanje vlog (in mask).
Zato ker na to gledata z ironijo in določeno mero neobremenjenosti, kar je gotovo dober (in morda edini) recept za to, da preživimo in ohranimo razum.
In ne nazadnje: zato ker je Leja 'svobodnjakinja', saj so časi za samozaposlene v kulturi še posebej težki.
- Maruša Mugerli Lavrenčič
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-moji-plesalki-in-performerki-leji-jurisic