Foto: Barbara Čeferin
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Festival Ljubljana, Wajdi Mouawad VSI PTICE, režija Ivica Buljan, premiera 24. in 25. avgusta 2021.
Foto: Barbara Čeferin
V redkokaterem dramskem tekstu je toliko zgodb, kot jih lahko slišimo v igri z nenavadnim naslovom Vsi ptice. Vse so dovolj intrigantne, da so zanimive že same po sebi. Skupaj pa tkejo mrežo, ki dogajanje – to se seli po različnih kontinentih – vpenja v široko razvejan prostor in čas. To velja že za uvodno zgodbo o knjigi, ki se po nenavadnem naključju znajde na vsaki mizi, za katero sede Eitan. Prevesi se v zgodbo o Velikem poku – in čeprav je ta znanstveni, strogo spekulativni koncept o začetkih vesolja predvsem metafora za rojstvo ljubezni, se zgodba ne izneveri svoji pripovedni logiki. Sledilo ji bo še več zgodb, ki se od zgodbe drame, v katero so zapleteni protagonisti, odmikajo drugam in delujejo malodane kot samostojne celote, pa so vendar njen integralni del – vpenjajo jo v kontekst, likom zagotovijo preteklost, včasih tudi neko drugo dimenzijo sedanjosti, predvsem pa opozarjajo na kompleksnost sveta, v katerega so postavljeni. Taka je na primer zgodba o čokoladi in televizijskih poročilih v socialistični Nemčiji, ki priča o nekem drugem klanu, podobno zaprtem vase kot so Judje, ki so sicer v središču. Še bolj to velja za zgodbo o modernem umetniku, ki slika s svojo spermo, ki na prvi pogled nima nobene zveze z dogajanjem igre, a se bo prek nepričakovanega zasuka povezala z eno njenih osrednjih tem (očetovstvo in genetika). Poročila izraelske televizije o terorističnih napadih nasprotno predstavljajo zgodbo, ki je tesno povezana z dogajanjem, ni le njegovo ozadje, pač pa neposredno – ne le kot naracija, pač pa aktivno – posega vanj. In potem so tu zgodbe, ki predstavljajo skrito, fiktivno ali zamolčano življenje likov, docela intimne, čeprav postavljene v zgodovinski kontekst; pa zgodba o spoznanju samega sebe. Cel niz nadvse različnih zgodb, med katerimi je tudi poskus zgodovinskega poročila: o renesančnem diplomatu arabskega porekla in njegove nenavadne usode, ki vzpostavi protipol judovstvu.
Nad vsemi dominira zgodba o trpljenju Judov in strahotah holokavsta, ki se kaže kot ultimativna zgodba človeštva (saj priča o skrajni meji človeškega zla) in travma, ki temeljno določa razmerja med liki v drami. Ta zgodba, ki je obenem argument in alibi za izraelsko državo in njene vojne, večno judovsko-arabsko vojno, ki je niti novodobna Romeo in Julija ne moreta odrešiti (tudi zgodbo o samomorih mladih parov ljubimcev slišimo v igri, docela brezupna je, saj se ponavlja, grozi, da bo izrinila vse druge, predvsem pa ljubezensko. Simptomatično je, da pri ultimativni zgodovinski zgodbi zla vztraja predvsem ta, ki je sam ni doživel oziroma preživel: David jo pozna kot izročilo, uporablja pa jo kot argument za nesprejemljiva politična stališča (rasistično sovraštvo do Arabcev), predvsem pa za nasilno poseganje v življenje svojega sina, ki ga hoče podrediti spominu na trpljenje prednikov. Zgodba iz preteklosti tako postane norma, ki naj bi urejala življenje v sedanjosti, v resnici pa ga onemogoča. Nujno je, da moč te zgodbe drama postavi pod vprašaj, ne da bi podvomila v njeno resničnost in pretresljivost. Ti sta nesporni in izvorna vrednost zgodbe je nespremenljiva; pod vprašaj pa postavi legitimnost avtoritete, s katero obvladuje druge in tudi politična razmerja.
Do neke mere to velja za skoraj vse pripovedovane zgodbe, saj se vsakič na novo izkazuje, da so izrečene z nekim pristranskim namenom. Pogosto gre za polaščanje, zaslepitev, celo manipuliranje drugega ali vsaj za iskanje lastnega mesta v tem kaotičnem svetu. Igra, ki se oplaja z njimi, pristaja na njihovo fascinantnost, s kontekstom pa opozori tudi na njihovo problematičnost, najraje tako, da eni zoperstavi drugo, s križanjem in nizanjem, za katerega se zdi, da nikoli ne bo seglo do končne resnice. Najizraziteje ob Davidovi strašljivi naraciji o judovski hegemoniji, ki ji sledi pripoved o skrivnosti njegovega porekla. Tudi pri tej veliki zgodbi, ki pojasni osrednjo skrivnost drame, nekaj ostane odprto: njeni protagonisti se nikoli ne bodo zedinili, ali je šlo za zločin ugrabitve ali za rešitev otroka, ki ga je divjanje vojne že obsodilo na smrt. Poanta zgodbe pa se ne zaustavi ob (cinični) ugotovitvi, da je najdenček David v odraslem življenju tem bolj zaprisežen cionizmu in sovraštvu do Palestincev ravno zato, ker je »v resnici« sam Palestinec, janičar, ki se na sovražni strani bori proti lastnemu ljudstvu. Prej gre za to, da resnice o njegovi identiteti ni mogoče najti niti v njegovem rodu (označuje ga DNK, na katerega v izhodišču stavi genetik Eitan) niti v zgodbah in veri, ki si jo je izoblikoval v družini, ki jo edino pozna.
Do prave, končne resnice ne seže nobena zgodba in svet, ki ga uprizarja Mouawadova drama, ostaja nepomirljiv. Odrešil bi ga lahko samo čudež, kakršen se na koncu pojavi v staroperzijski zgodbi o ptici, ki je v želji po srečanju z ribami postala dvoživka – a to je pravljica, ki je prav toliko poetična kot je abstraktna.
Preobilju in slikovitosti pripovedovanih zgodb navkljub Mouawadova drama nikakor ni pripovedno gledališče. In čeprav uvodno ljubezensko srečanje strmoglavi v nepomirljivost judovsko-arabskega konflikta in v njem potone, čeprav se vse linije drame stekajo v to brezno, ki je morda osrednji politični konflikt »povojnega« sveta, ni niti politično gledališče, vsaj ne v standardnem smislu, saj ne verjame v politične analize, niti v izrekanje stališč (ni naključje, da so politična stališča, ki so v igri izrečena, nesprejemljiva, celo zločinska). Vsi ptice je drama velikih likov silovitih strasti, ki prek presenetljivih obratov v nenavadni liniji spleta lastno zgodbo. Odvija se med pripadniki treh generacij neke razširjene družine in zaostruje ob njihovih ljubeznih in ob nenavadni skrivnosti, ki prav toliko zadeva družinska razmerja (vprašanje očetovstva) kot tudi političen problem (vojne razmere in konflikt dveh ljudstev). Njeni protagonisti, čeprav povezani z ljubeznijo in pripadnostjo, se soočajo kot zastopniki različnih svetov, pripovedovane zgodbe pa jim služijo za izoblikovanje lastne pozicije v konfliktih, v katerih si stojijo nasproti v svoji radikalni različnosti, drugosti. Ena zgodba nasproti drugi, še celo potem, ko se v središčni že izkaže, da je glavni protagonist – in ta, ki najbolj vztraja pri lastni veri in izključevanju drugih – drugi samemu sebi: ne Jud ne Palestinec in hkrati oboje.
Mouawad svojo dramo opisuje kot srečanje z idejo absolutno Drugega. To srečanje se v igri uresničuje na različnih nivojih, s križanjem zgodb, znotraj zgodb in v samem dogodku ljubezni. Označuje pa tudi avtorjevo izvirno gesto: odločitev, da z ljubeznijo piše o tistih, ki so bili v državljanski vojni, ki je prizadela njegovo družino, njegovi sovražniki. Ta gesta je unikatna: v nasprotju z večino »migrantskih« umetnikov (med katere ga pogosto uvrščajo) se Mouawad ne vrača k ljudstvu svojega izvora. Čeprav ne zanika svojega porekla – po rodu je pripadnik maronitske katoliške skupnosti v Libanonu – ne pristaja na zgodbe, ki so mu jih pripovedovali kot otroku, ko so ga učili sovražiti vse, ki ne pripadajo njegovemu klanu. Piše natanko o teh: Judih in Palestincih ter njihovih zgodbah, s pozornostjo in razumevanjem, ki ne omaga niti, ko postanejo monstruozni. »To je tudi naloga gledališča: napotiti se k sovražnikom, v nasprotju s svojim plemenom.« Tudi sam dvomi, da to lahko prinese mir, a to je že politična gesta, nek drug način političnega gledališča, ki v prvi vrsti stavi na umetnost.
Morda se zdi, da je to samo domišljija: želja, da bi vsi postali ptice, ki hkrati letijo na obeh straneh zidu, ptice, ki lahko plavajo skoz modrino neba in modrino morja, ne da bi jim bilo zato treba umreti. A čeprav je tudi to neke vrste manipulacija, ima dejansko prav Mouawadova vojakinja, ko pravi, da je treba verjeti v sanje že zato, da nas ne bo strah, ko srečamo Drugega.
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mouawadove-zgodbe