SNG Opera in balet Ljubljana je po skoraj 40 letih na oder postavila klasični diptih iz tradicije italijanske veristične opere - Cavallerio rusticano Pietra Mascagnija in Glumače Ruggiera Leoncavalla. Režijo so zaupali staremu znancu Manfredu Schweigkoflerju, orkester pa bo prvič vodil ameriški dirigent italijanskih korenin Marc Tardue.
Predstavo so načrtovali ob koncu lanske sezone, zaradi koronavirusa, ki je spomladi za nekaj časa zaprl kulturne ustanove, pa jo bodo premierno izvedli v četrtek.
Kot je na novinarski konferenci povedal umetniški vodja opere Branko Robinšak, so bili ob postavljanju predstave omejeni na pogoje, ki jih narekuje Nacionalni inštitut za javno zdravje. Zaradi priporočene razdalje orkester ne bo igral v orkestrski luknji, ampak zadaj, nastopajoči pa bodo vezani na monitorje, zaradi česar so bile vaje po njegovih besedah težje.
Da je takšna postavitev orkestra, kjer je več deset glasbenikov razporejenih na dvometrski razdalji namesto tesno skupaj, težja, če hočejo igrati dobro, je opozoril tudi maestro Tardue. Po njegovih besedah zato, ker polovica orkestrašev na ta način sploh ne sliši, kaj pojejo pevci, ti pa glasbenike slišijo z rahlim zamikom. Če bi namestili zvočnike, pa bi bilo preglasno, je pojasnil dirigent.
Pri izvedbi predstave bodo tako njegovim kretnjam sledili preko zaslona, a se bo še vedno lahko zgodilo, da bodo zaostajali. Poleg tega bodo pevci morali sami predvideti tempe. Vse to pa po dirigentovih besedah otežujeta še sami deli, ki izvirata iz tradicije italijanskega verizma, kjer orkester ni zgolj spremljava pevcem, ampak se z njimi prepleta in jih glasbeno dopolnjuje. Kot je dodal Robinšak, bodo na ta način nadaljevali, saj bodo samo tako lahko izpeljali sezono v koronakrizi.
Operni deli, ki sta bili prvič skupaj uprizorjeni leta 1893 na odru newyorške Metropolitanske opere, na ljubljanskem odru pa zadnjič leta 1984, je režiral Schweigkofler, ki je z ansamblom že sodeloval pri Offenbachovih Renskih nimfah, Kseniji Viktorja Parme in Verdijevem Ottelu. Tokrat je poskrbel tudi za vizualni koncept in skupaj z Matjažem Arčanom še za scenografijo.
Po njegovih besedah je bilo Cavallerio rusticano in Glumače postaviti v leto 2020 zelo težavno. Značilnosti del, ki sta nastali konec 19. stoletja v okolju južne Italije ter v času utrjenih družin, ritualov, vpetosti v cerkveno življenje in velikega družbenega nadzora, običajno prikaže scenografija z mediteransko-sicilijanskim ozadjem, sam pa se je to odločil odvzeti.
Ostali so liki, čustva in človeška bitja, kjer pevci po režiserjevih besedah postanejo del občinstva in del človeštva, orkester, ki se ga vidi, pa deluje kot v starogrških igrah in kot zid na odru. To bo poskus, kako delati predstave na začetku nekega novega obdobja in pod novimi pogoji, je dodal Schweigkofler.
Kostume je oblikovala Mateja Benedetti. Pri Cavallerii rusticani, ki govori o ljubezenskem trikotniku, je izbrala črno-beli pridih, pri Glumačih pa je izhajala iz sloga commedie dell'arte, kakor je zgodbo o potujoči igralski družini ustvariltudi Leoncavallo. Scenografija je po njeni oceni skromna, mogoče pa zato bolj pridejo do izraza kostumi.
V različnih pevskih zasedbah bodo ob stalnih članih opernega ansambla kot gosti nastopili Ana Dežman, Ivan Defabiani iz Italije in Mojca Bitenc.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/v-ljubljanski-operi-po-skoraj-40-letih-cavalleria-rusticana-in-glumaci