Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
V Prešernovem gledališču v Kranju bo ta teden predvidoma vendarle zaživela že za marec načrtovana uprizoritev Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija. Čeprav gre s 300 leti za najstarejše ohranjeno slovensko dramsko delo, je glede na občutja, ki jih uprizoritev zbuja, v današnjem času še posebej aktualna, so prepričani ustvarjalci.
Foto: Arhiv Prešernovo gledališče Kranj
Kot je na današnji novinarski konferenci v Kranju povedal Lorenci, ki je sam podal pobudo za uprizoritev, je kot temelj pasijona prepoznal občutke smisla, strahu in pritiska okolice. Ne gre le za Kristusov pasijon, ampak za občečloveški pasijon oziroma pasijon slehernika, pa tudi za pasijon igralcev in v teh časih tudi za pasijon gledališča in pravzaprav celotnega sveta. "Predstava izrazito temelji na občutkih in to so občutki, ki jih tudi mi čutimo v teh novih časih," je ocenil Lorenci.
"Škofjeloški pasijon je postal na nek način srhljiv prikaz današnjega časa," je ocenila umetniška vodja Prešernovega gledališča Marinka Poštrak, ki si ob pogovorih za uprizoritev pred dvema letoma nikakor ni mogla predstavljati, da bomo v tem času tako rekoč ponovno doživeli pasijon. Ustvarjalna ekipa se je po njenem mnenju približala sami srži Škofjeloškega pasijona, to je freski človeškega trpljenja. "Predstava je taka, da bo vsakega zadela v srce," je prepričana.
Pristop k uprizoritvi je povsem drugačen od Škofjeloškega pasijona, ki ga na vsakih šest let s 700 sodelujočimi uprizarjajo v središču Škofje Loke. "Imamo manjši oder, manjša sredstva, manj ljudi. Zato smo se tega lotili drugače, ampak mislim, da je nastalo nekaj izvirnega in katarzičnega," je dejal igralec Blaž Setnikar.
Pojasnil je, da gre za pristop, ki se ukvarja bolj z emocijami in doživljanjem gledalca ter igralca, kot z upoštevanjem režijskih napotkov, ki so navedeni v samem dramskem besedilu, ki velja tudi za najstarejšo ohranjeno evropsko režijsko knjigo.
V predstavi ohranjajo arhaično verzijo jezika, ki jo je leta 1721 v Škofjeloškem Pasijonu uporabil pater Romuald. Gre za tedanjo knjižno slovenščino z govornimi posebnostmi lokalnega okolja, za uprizoritev pa so izbrali kritični prepis diplomatičnega zapisa, je povedala lektorica Maja Cerar in dodala, da so tako prišli do povsem razumljivega jezika.
"Gledali bodo nadmoderno gledališko uprizoritev v knjižnem jeziku začetka 18. stoletja," je napovedala. Ob tem je pojasnila, da je bil namen pasijonskih procesij s šokantnimi, sugestivnimi prizori in besedilnim komentarjem doseči pri ljudeh neko kolektivno pokoro, v Škofjeloškem pasijonu pa je že samo besedilo pomenljivo.
"Pasijoni so bili na neki ravni pamflet Cerkve, ki je hotela osvojiti tudi civilni prostor, prostor trga, ki je bil vedno prostor alternative, kritike in odprtega duha. Ugotovila je, da ta scena postaja prenevarna in ji je treba vzeti prostor, a se ni zavedala, da teater vedno uide. Spektakelska funkcija je požrla vsebinsko, dogmatično funkcijo in Cerkev ga je morala ukiniti," je dejal Lorenci.
Komentiral je tudi aktualne razmere, v katerih ni jasno, kako bodo gledališča ob epidemioloških predpisih lahko delovala. Tako je tudi četrtkova premiera Škofjeloškega pasijona, s katerim bi sicer v normalnih razmerah že marca odprli 50. Teden slovenske drame, še vedno pod vprašajem.
Direktorica Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček je pojasnila, da predstava na odru ne omogoča nošenja mask in predpisane distance med igralci. Zato še čakajo pravno mnenje glede tega, ali predstavo lahko izvedejo, ne da bi bili igralci za to oglobljeni.
"Če lahko igrajo košarko, ne vem, zakaj mi ne bi smeli igrati," je ocenil Lorenci. "Ne vem, zakaj samo v gledališču in kulturni veljajo neka pravila. Ne vem, ali je umetnost kužna sama po sebi," je izpostavil, a dodal, da se bo, ne glede na vse, gledališče še krepilo in bo še predrznejše. "Teatra nihče ne more ustaviti," je sklenil.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/v-kranjskem-gledaliscu-skofjeloski-pasijon-z-obcutki-obcecloveskega-trpljenja