Zvone Agrež, Renato Jenček, Aljoša Koltak, Vojko Belšak, Mario Šelih, Janez Hočevar, k.g., David Čeh / foto Damjan Švarc
Slovensko ljudsko gledališče Celje: David Mamet: Romanca, premiera 19. marec 2010, režiser Matjaž Zupančič.
Zvone Agrež, Renato Jenček, Aljoša Koltak, Vojko Belšak, Mario Šelih, Janez Hočevar, k.g., David Čeh / foto Damjan Švarc
»V svetu, ki se ga bojimo, ratificiramo le tisto, kar nas ne ogroža …«
Sodniške drame so Mameta od nekdaj fascinirale. Že leta 1982 je napisal scenarij za film Razsodba (The Verdict), za katerega je bil nominiran za oskarja. Dramska situacija sodišča je resnično gledališče, kjer so protagonist, antagonist in zbor (porota) določeni. V Razsodbi ga je zanimalo predvsem to, kako natančno in previdno lahko nekdo manipulira situacijo, da zdrži drama konca. Mamet je leta 1999 napisal tudi scenarij po igri Terrenca Rattigana iz leta 1946 za film The Winslow Boy, ki ga je tudi sam režiral. Film je sodniška drama brez prizora na sodišču, v filmu sta izpostavljeni temi krivice in žrtvovanja.
V drami Romanca (Romance, 2005) uporabi sodniško dvorano kot osrednji dogajalni prostor in brezkompromisno razkrije potek obravnave in delovanje sodišča, hkrati pa v igri razkriva hinavščino in lažno javno moralo v zakulisju pogajanj za mir na Bližnjem vzhodu. Satirično dramo, ki se ukvarja z vprašanji moralnih pravic, politike in prava, je pisal skoraj celo leto 2004. Romanca je prva igra, ki jo je napisal po Bostonski navezi (Boston Marriage, 1999). Glavni akterji njegovih dram do Bostonske naveze so bili močni moški liki, polni testosterona. Mametu so pogosto celo očitali, da sovraži ženske in ne zna napisati enakovrednih ženskih vlog. V Bostonski navezi je na te očitke odgovoril s tremi ženskimi liki, zapletenimi v lezbično razmerje. V Romanci spet nastopajo samo moški liki, izmed sedmih vsaj trije homoseksualci.
Romanca v resnici ni sodniška igra o pravu, pravici in redu, ampak parodija sodniške igre, je satirična komedija, ki razkriva manični nered, kateremu se vdajo vsi prisotni v procesu od Sodnika, Tožilca, Zagovornika, do Obtoženca in v svojih napačnih zaključkih in sklepanjih ne skoparijo s vsakovrstnimi kletvicami, žalitvami in direktnimi verskimi zmerljivkami. Mamet v igri ne razkrije, česa natančno je Obtoženec obtožen in zakaj v resnici v procesu sploh gre, pač pa farso poteka sodnega postopka uporabi, da si brez dlake na jeziku privošči sodni sistem, politiko, istospolne partnerske skupnosti, pedofilske duhovnike in religiozne predsodke. Vse to so teme, ki so v začetku 21. stoletja v ameriškem družbenem in političnem življenju zelo aktualne. Mamet odločno napade etnične, religiozne in seksualne stereotipe. Sporočilo, ki se skriva pod vsemi kletvicami in žaljivkami, pa je, da vse mirovne konference in pogajanja za svetovni mir ne bodo rešili ničesar, dokler ne bomo sposobni mirno in z občutkom za sogovornika v kultiviranem dialogu rešiti vsakodnevnih nestrinjanj in različnih pogledov na življenje. V Romanci opozori na nesmiselnost etničnega in religioznega sovraštva ter udrihne po družbi, ki izpostavlja najbolj površne vidike na stereotipno podobo homoseksualne kulture.
Aljoša Koltak, Renato Jenček / foto Damjan Švarc
Igra je od začetka do konca politično nekorektna, prikazuje izkrivljanje dejstev in verbalno manipulacijo v sodni dvorani, kjer poskuša Sodnik pod vplivom zdravil za alergijo neuspešno vzpostaviti red in mir. Ker je Sodnik vedno bolj dekoncentriran zaradi svoje alergije in zdravil, v dvorani ne zavlada pravica ampak popoln kaos in dogajanje se sprevrže v parodijo sodnega procesa. Sodniški proces je popolnoma neorganiziran, kaotičen in odseva obsedeno stanje, v katerem se je znašlo celotno mesto zaradi mirovne konference. V sodno dvorano neprestano vdira hrup z ulice. Kot sin odvetnika je Mamet dogajanje v sodnih dvoranah zelo dobro poznal, zato je z lahkoto prikazal formalnosti pravnega postopka, nepravilnosti in nepravičnosti delovanja sodišča.
V prvem prizoru sledimo začetku procesa, v katerem se Obtoženec in Tožilec zapleteta v čudno zasliševanje, kjer ni jasno, česa je Obtoženec obtožen. Sodnik zmedeno vpada v dialog, Zagovornik se neuspešno vključuje, od zunaj pa se sliši hrup z ulice, saj je celotno mesto vznemirjeno zaradi mirovne konference. Sodišče, ki deluje po zakonih, ki naj bi svetu zagotavljali pravičnost, red in mir, se počasi spreminja v kaotični nered. V drugem prizoru se Obtoženec, židovski kiropraktik, in njegov Zagovornik grobo sporečeta zaradi antisemitskih pripomb, ki jih Zagovornik, po verski pripadnosti episkopalec, v jezi izreče. Zakaj natančno se je Obtoženec znašel na zatožni klopi, ostane celotno dogajanje nejasno. Njun prepir je vedno bolj neprizanesljiv, poln kletvic in žalitev na temo religiozne pripadnosti. Mamet ga prekine le s posredovanjem Sodnega sluge, ki vmes rešuje križanko. Njegova pripomba »Prazgodovinska riba. Deset črk.« v poplavi žaljivk deluje komično, vendar verbalnega spopada ne ustavi. Prepir Obtoženca in Zagovornika se spremeni v tekmo žaljenja z rasističnimi pridevniki. Mametov dialog kletvic in žalitev je izredno komičen, kar olajša njegov brezkompromisen udarec. Obtoženec se ob koncu prepira z Zagovornikom domisli, kako bi lahko končno vzpostavil mir na Bližnjem vzhodu.
V tretjem prizoru se ostro spreta Tožilec in njegov fant Bernard. Bernard v želji po ljubezni in pozornosti vdre v sodno dvorano. Njuna ljubezenska romanca postane z njegovim vdorom na sodišče in javno zahtevo po ljubezni grožnja, sredstvo izsiljevanja in polje boja. Tako kot je življenje postalo borba, sodišče ring, kjer se bijejo bitke brez sodniškega nadzora, je tudi ljubezen oz. intimno čustvo med dvema človekoma postalo polje moči, ki se meri v javnosti. Čustvo, izrečeno v intimi za štirimi stenami, nima več nobene teže, danes nekaj velja le še javno izrečeno čustvo pred čim več občinstva. Ves čas njunih grobih verbalnih spopadov, ki so nekje globoko vseeno klic po ljubezni, česar si v grobem moškem svetu »pravi« moški ne more privoščiti, v mestu poteka mirovna konferenca za mir na Bližnjem vzhodu.
V sklepnem dejanju, kjer smo spet priča poskusu sodnega procesa, se Zagovornik ves čas trudi, da bi Obtoženčevo idejo za dosego svetovnega miru posredoval Sodniku. Njegove poskuse moti Sodnikova digresija, ki je posledica prevelikega odmerka zdravil, ter Bernardov ponovni vdor na sodišče. Tokrat želi s svojim ljubimcem obračunati pred njegovimi domnevno heteroseksualnimi prijatelji in gotovo ni boljšega mesta za reševanje konfliktov, kot je sodišče. Spopad v sodni dvorani se razplamti in se razplete s priznanjem grehov vseh prisotnih.
V vseh nas tiči močna potreba po javnem razgaljenju, pa naj bo to na televiziji, na sodišču ali v avtobiografiji. Najbolj skriti predalčki naše intime so brez vrednosti, če jih javno ne razgalimo. Ko zberemo pogum, da celemu svetu priznamo svoje grehe, nam je odpuščeno, teža greha zbledi. Intimo spovednice so danes zamenjali množični mediji. Ljudske množice dobrohotno delijo odveze, nihče ne vrže kamna, saj vsak zase dobro ve, da je tudi sam kriv. Spisek grehov je danes neskončen in vsak se najde na njem – kriv sem, ker ne recikliram, se dnevno ne izobražujem, ne hodim na tečaje osebnostne rasti, ne telovadim, ker nimam telesa supermodela, nisem vegetarijanec in ne jem organsko pridelane hrane, ne ljubim svojega partnerja in ga brez slabe vesti varam, ne maram nikogar, ki je drugačen od mene in ne misli tako kot jaz, ker me moti nabijanje cerkvenih zvonov, dretje iz mošeje, ne maram otrok in njihovega neznosnega cviljenja, ker ne maram etno glasbe in lajanja psov, moti me objem dveh zaljubljencev, idioti za volanom, ki so po navadi ženskega spola, kriv sem, ker ne darujem za lačne in revne po svetu, ker mi ne gre na jok, ko vidim brezdomca, ker ugasnem televizijo, ko vidim množice ranjenih in mrtvih, ker se delam, da se me svet okoli mene ne tiče, ker si želim, da bi zbrcal kretena, ki mi zasede prosto parkirno mesto, ker si želim nadreti neprijaznega javnega uslužbenca, ker me moti pesem na radijski postaji, ker goljufam državo … Spisek grehov pišejo vsi – neštete religiozne inštitucije, politične, ekološke organizacije, celotna reklamna industrija, lepotna industrija, izobraževalne inštitucije, vsak ki pač dobro ve, da se bomo obremenjeni z lastnimi grehi in pregrehami obrnili stran od pravih krivic in svinjarij in se hitro potolažili z izgovorom, da je vse slabo na tem svetu le v imenu boljšega, da so včasih, če ne vedno, za mir in srečo nujno potrebni nasilje, orožje in smrt.
Ob spoznanju, da se je mirovna konferenca končala, ne da bi Zagovornik in Obtoženec voditeljema sprtih velesil posredovala svojo idejo za dosego miru na svetu, sodišče popolnoma razpade in se spremeni v prostor fizičnega obračunavanja. Zaradi vsesplošnega kaosa na sodišču odpove sodni sistem in sojenje je preloženo. Mamet razloge za konflikte in verbalne spopade med prisotnimi na sodišču zbanalizira do absurda. Sodišče, temelj reda in miru, se v senci konference za vzpostavitev miru na Bližnjem vzhodu spremeni v ring, kjer se spopadejo nasprotniki podobnih intelektualnih sposobnosti. Sredstvo njihove borbe je verbalno nasilje, njihov cilj pa je čimbolj užaliti, prizadeti, ponižati nasprotnika, mu v obraz zmetati čimveč kletvic in žaljivk ter ga z njimi knockoutirati.
Dialog, poln žaljivk in kletvic, ki je tako značilen za Mametovo dramsko pisanje, je avtor v Romanci prignal do satiričnih meja. Satira, spretno prepletena z Mametovo odločenostjo razkrivati hinavščino na družbenem in zasebnem nivoju, moralno spremenljivost in izkoriščanje, je tisto, kar najbolje označuje Mametovo dramsko pisanje v poznih devetdesetih letih dvajsetega in v začetku tega stoletja.
Mnenja kritikov ob krstni uprizoritvi Romance v Atlantic Theatru marca 2005 so bila deljena. Očitali so mu, da z Romanco ni dosegel kvalitete ne Ameriškega bizona ne Oleanne. Očitali so mu prostaški jezik in ga označili za »direkten napad na meje dobrega okusa«. Publika je Romanco zelo dobro sprejela. Ob uprizoritvi v American Repertory Theater, Loeb Drama Centre, so na zaslonu v preddverju gledališča predvajali napis: »OPOZORILO: ta predstava lahko žali odvetnike, Arabce, sodnike, politike, mačke, žide, zgodovinarje, arabske Američane, katolike, zajce, ljubitelje zajcev, pedofile, kiropraktike, kiropode, tožilce, homoseksualce, liberalce, republikance, episkopalce …«
Glavni tema, ki jo Mamet v Romanci izpostavi in se iz nje do onemoglosti norčuje, je popolna netoleranca do sočloveka. V času trajanja mirovne konference, ki naj bi z rešitvijo izraelsko-arabskega spora na Bližnjem vzhodu vzpostavila svetovni mir, se v sodniški dvorani zgodi popoln razpad sistema. Glavni konflikt je povezan z vprašanjem religije in verske tolerance med krščanstvom in židovstvom. Židovski Obtoženec med drugim očita svojemu protestantskemu Zagovorniku spolne zlorabe mladoletnikov, ki se množično dogajajo v cerkvah.
Konec 20. stoletja so v ZDA privrele na dan informacije o množičnih spolnih zlorabah otrok in mladoletnikov, predvsem med katoliškimi duhovniki. ZDA veljajo za državo z največ spolnimi zlorabami znotraj katoliške cerkve. Z letom 2001 se je v ZDA začel val tožb proti katoliškim duhovnikom, kar se je razširilo tudi v Evropo, najprej na Irsko. Po raziskavah naj bi kar 4 odstotki ameriških katoliških duhovnikov med 1950 in 2002 zagrešili spolno nasilje nad mladoletnimi osebami.
Z izbruhom verske netolerance privre na dan tudi homofobija in sovražnost da vsega, kar se po mnenju posameznega lika ne sklada z njegovim osebnim prepričanjem. Situacija postane absurdna, ko se izkaže, da ljudje nismo sposobni sprejeti drugačnosti sočloveka, hkrati pa govorimo o reševanju sveta in vzpostavitvi svetovnega miru, in da tisti, ki pred očmi javnosti učijo dobro, za zaprtimi vrati v resnici sejejo zlo.
Razlog, da za glavno temo konflikta izbere ravno spor med krščansko in židovsko religijo, gotovo tiči v tem, da je javno izražanje religije stalnica v političnem življenju v ZDA, da so Mametovi nosilci krščanskih idej protestanti (episkopalci), ki predstavljajo versko pripadnost skoraj vseh ameriški predsednikov (John F. Kennedy zaenkrat ostaja edini katolik med 44-imi ameriškimi predsedniki), da Židje s svojimi finančnimi vložki vplivajo na pomembne politične in gospodarske odločitve v ZDA.
V ZDA je religijska retorika stalnica v političnem delovanju ameriških politikov, za razliko od Evrope, kjer ni običajno niti zaželeno, da bi politiki v svoje delo preočitno vnašali religijske elemente. Kljub obstoju mnogih verskih tradicij v ZDA (leta 2001: katoliki 24,5 %, baptisti 16,3 %, metodisti 6,8 %, luteranci 4,6 %, prezbiterijanci 2,7 %, binkoštniki 2,1 %, episkopalci 1,7 %, judje 1,3 %, mormoni 1,3 %, Kristusove cerkve 1,2 %) je mogoče prepoznati določene načine razmišljanja in delovanja, ki jih podpira večina inštitucij v ameriški družbi, tako vlada (neuradno) kot tudi šolski sistem, mediji in številne verske organizacije, s čimer tem načinom razmišljanja in delovanja podeljujejo družbeno, ekonomsko in politično moč. Ta pojav se imenuje javni protestantizem. ZDA so danes prizorišče delovanja stotin veroizpovedi oz. cerkva, sekt, so prizorišče nastanja novih religij in sprejemanja novih, uvoženih religij. V času svojega življenja tretjina do polovica Američanov zamenja religijo.
Episkopalci so pripadniki ameriške veje anglikanske cerkve. Anglikanska cerkev je prišla na ameriška tla s prvimi angleškimi priseljenci leta 1607 in je bila prva protestantska verska skupnost, ki je vzpostavila stalno prisotnost v Severni Ameriki. Episkopalci poudarjajo oblast Škofov. Danes verniki protestantske episkopalne cerkve v ZDA predstavljajo slaba dva odstotka ameriške populacije. Episkopalna cerkev je ena najbolj liberalnih verskih skupnosti v ZDA. Konferenca episkopalnih škofov ZDA je leta 2006 za svojo predsednico izvolila škofinjo. Ameriška episkopalna cerkev šteje okrog 2,3 milijona pripadnikov in je del anglikanske cerkve z okrog 77 milijoni pripadnikov. Le ameriške, kanadske in novozelandske veje anglikanske cerkve poznajo ženske škofe in episkopalna cerkev je glede tega izvedla revolucijo pred 30 leti s posvetitvijo prve ženske škofinje. Leta 2003 so Američani izvedli novo revolucijo s posvetitvijo odkrito homoseksualnega episkopalnega škofa New Hampshirea. Drugi primer izvolitve homoseksualnega škofa se je zgodil leta 2009, ko je ameriška episkopalna cerkev v Los Angelesu na mesto škofinje izvolila lezbijko. Izvolitev homoseksualne ženske na mesto škofinje je razdelila vernike, ki menijo, da Sveto pismo jasno prepoveduje homoseksualnost. Po drugi strani pa liberalci odločitev argumentirajo s tem, da je treba Sveto pismo brati in interpretirati v duhu časa. To je tudi razlog, da se je ameriška episkopalna cerkev, ki je del anglikanske cerkve, odcepila od anglikanske cerkve in tako homoseksualcem omogočila, da opravljajo škofovsko funkcijo.
Po empiričnih socioloških raziskavah je Amerika ena najbolj religioznih držav na svetu. Leta 2000 je kar 94 odstotkov vseh odraslih Američanov verjelo v boga, 89 odstotkov jih je verjelo v nebesa, 86 odstotkov v Jezusovo vstajenje in v življenje duše po smrti, 85 odstotkov jih je verjelo v čudeže, 82 odstotkov v deviško spočetje Jezusa. Kar 72 odstotkov jih je verjelo v obstoj hudiča, 73 odstotkov v obstoj pekla, 75 odstotkov Američanov je verjelo, da bodo šli v nebesa, 2 odstotka da bodo končali v peklu, 1 odstotek pa da bodo končali v vicah. Če religioznost Američanov primerjamo z religioznostjo evropskih narodov, ugotovimo, da je v raziskavi leta 2002 kar 59 odstotkov Američanov izjavilo, da igra religija zelo pomembno vlogo v njihovem življenju, tega mnenja pa je v poprečju le 25 odstotkov Evropejcev.
Velika religioznost Američanov je vzrok za specifičen in zelo kompleksen odnos med religijo in politiko ZDA. 1. amandma postavlja jasno ločnico med državo in cerkvijo, oblikovalci ameriške države so se odločili za prepoved ustanovitve državne cerkve na zvezni ravni zaradi množice cerkva, ki se med seboj borijo za čim večji vpliv in od katerih nobena ne obsega več kot ene petine prebivalstva. Kljub temu pa je religijska retorika stalnica v političnem delovanju ameriških predsednikov in drugih politikov. V svojih govorih omenjajo boga in se zavedajo, da je organizirana religija v družbenem, političnem in ekonomskem smislu dejavnik, ki ga je treba upoštevati. Številne javne osebe se bojijo, da bi jih označili za 'nevernike', kar je za številne Američane ena najhujših obtožb in zato javnosti na različne načine dokazujejo svojo religioznost. Številni politični in religijski komentatorji so mnenja, da še noben predsednik v ameriški zgodovini v svojih javnih nastopih ni uporabljal religijskega jezika v tolikšni meri kot George W. Bush (43. predsednik ZDA od 2001 do 2009). George W. Bush se je sam opredelil za metodista, za baptisti je to druga največja protestantska skupnost v ZDA s 7 odstotki ameriške populacije. Metodisti so pripadniki protestantske verske skupnosti, ki poudarja versko obnovo, odpravljanje verskih zablod, mlačnosti, poudarjajo osebni razvoj, samodisciplino, verjamejo v odrešitev preko sprejemanja Jezusa, poudarjajo pravo smer v življenju. Nepogrešljiv del njihovega obreda so himne. Metodisti so dobili svoje ime zaradi metodičnih navad svojih privržencev, katerih cilj je bil urejeno in ubogljivo življenje.
Problem Busheve religijske retorike je bil v njegovem iskrenem prepričanju, da dela po božji volji in da je ameriška vojaška in zunanja politika povezana z versko navdahnjeno misijo. Don Evans, član Busheve administracije in njegov dober prijatelj, je izjavil, da Busheva verska prepričanja predsedniku omogočajo zelo jasno razločevanje med tem, kar je dobro, in tem, kar je zlo. Svojo versko pripadnost je izkazoval tudi v vlogi prvega človeka ZDA – izjavil je, da ga je v kandidaturo prepričal božji klic, vsak dan je začel z molitvijo, z molitvijo je odpiral sestanke kabineta, v Beli hiši je organiziral prebiranje Biblije, religijo pa je neprestano vnašal v svoje javne nastope in politične odločitve. V intervjuju za U. S. News je izjavil, da se mu zdi vprašanje, ali gredo lahko Judje v nebesa, kontroverzno, vendar da on ni poklican, da odloča o tem, kdo bo šel v nebesa in kdo v pekel. Bush verjame, da gredo v nebesa lahko le tisti, ki sprejmejo Jezusa.
Večina ameriških predsednikov je bila protestantske vere, od tega je bilo kar 12 od 44-ih episkopalcev ali pa vsaj vzgojenih v episkopalski veri (41. predsednik ZDA med leti 1989 in 1993 George H. W. Bush je bil episkopalec). Zadnji predsednik ZDA Barack Obama pripada posebni protestantski cerkvi, ki je bila ustanovljena v ZDA leta 1957 z združitvijo evangeličanske, reformirane in kongregacijske cerkve, ter nosi ime Združena Kristusova cerkev. Zaradi imena Hussein in življenja v Indoneziji so se tudi pojavile govorice o njegovi muslimanski veroizpovedi. Krstil se je v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja.
Mametov sodni proces se dogaja v času, ko v mestu poteka mirovna konferenca, s katero naj bi vzpostavili mir na Bližnjem vzhodu. Izraelsko-arabski spor ima svojo rdečo nit v problemu razdelitve ozemlja Palestine med Žide in Arabce ter v dejstvu, da je na omenjenem ozemlju zrasla judovska država kljub nasprotovanju Arabcev, ki so tam stoletja živeli kot večinski narod.
Židje so se v Palestino ponovno začeli naseljevati v začetku 20. stoletja, ob tem pa je prihajalo do konfliktov s tam živečimi Arabci. Po prvi svetovni vojni je Palestina prišla izpod turške pod britansko upravo in Velika Britanija je začela voditi nekakšno dvojno politiko do palestinskih Arabcev in Židov, ki so v Palestini videli svojo bodočo državo. Leta 1920 je Palestina, po odločitvi Društva narodov, postala britansko mandatno ozemlje. Ves ta čas se je nadaljevalo priseljevanje Židov, še posebej pred in med II. svetovno vojno. Na arabski strani pa se je povečevalo nezadovoljstvo in napetost. Ob neprestanem večanju števila židovskih priseljencev, njihovi podjetnosti in vojaški moči so se namreč počutili precej ogrožene. Zaradi napetega položaja je po vojni postalo očitno, da bo palestinsko vprašanje težko rešljivo po mirni poti. Razdelitev Palestine med Žide in Arabce se je zdela še najboljša opcija. Tako rešitev sta zagovarjali zlasti ZDA in takratna SZ ter, pod njunim pritiskom, Velika Britanija. Vprašanje razdelitve je bilo prenešeno pred novoustanovljeno OZN, ki je o tem odločala leta 1947. Odločitev o razdelitvi Palestine z dne 29. 11. 1947 je pomenila uvod v niz vojn in konfliktov, ki se med Izraelci in Arabci vlečejo vse do danes.
Opomba: Vsi podatki, ki se nanašajo na religijo v ZDA, so povzeti po diplomski nalogi Nataše Steklasa: Religija ameriških predsednikov – primer G. W. Busha, mentor doc. dr. Marjan Smrke, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, 2004.
Povezave:
- Več o predstavi
- Matjaž Zupančič na Geslu
- Matjaž Zupančič na Repu
- Fotogalerija na SiGledal
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/romanca