Foto: Blaž Stantič Kobal
Samanta Kobal je diplomirana dramaturginja, ki svojo ljubezen do gledališča in dramaturgije raziskuje, uresničuje, išče in zasleduje v pripovedovanju, klovnih, gledališki režiji in predvsem v součevanju in soraziskovanju gledališča – giba – besede z otroki in mladostniki. V intervalih se predaja pisanju dramskih besedil, kar ji omogoča potop v nikoli speči in dinamični svet odnosov, misli, čustev in hrepenenj, ki se prepletajo, rastejo in se razraščajo v vedno nove in nove svetove, ki postajajo živi, glasni in pripravljeni na takojšnje življenje, tukaj in zdaj. Kot doktorska študentka na Pedagoški fakulteti raziskuje čarobni in brezmejni svet zgodb in pripovedovanja. V branje priporoča besedilo I-z-š-t-e-v-a-n-k-e.
Foto: Blaž Stantič Kobal
Seveda me je naslov I-z-š-t-e-v-a-n-k-e pritegnil takoj, ko se je pojavil na ekranu. So mali svet zase, izštevanke. So vse ali nič, odvisno, s katerega zornega kota jih objameš. Mali, ritmični univerzumi, ki človeka v trenutku potegnejo iz malodušja.
In tudi v dramskem besedilu Simone Hamer I-z-š-t-e-v-a-n-k-e zremo v svet v malem, ki te, ob koncu branja, pošteno sune v zadnjo plat in te hočeš nočeš aktivira, pa čeprav samo za delček sekunde. Vprašanje, ki se mi ob koncu branja poraja, je, kako daleč gre lahko posameznik v brezbrižnosti do vsega, kar ni njegov intimni svet, ter kako si lahko zmotno predstavljamo, da je posameznikov intimni svet varen mehurček, ki se ga širše družbeno dogajanje ne dotakne, ga ne spreminja in ne oblikuje. Zanimivo utopično razmišljanje o varni, skriti, samozadostni coni, iz katere črpamo vse potrebno za vsakdanje bivanje. Želimo si, da bi stvari potekale v skladu z našim notranjim svetom, a za to nismo pripravljeni storiti ničesar ali mogoče zelo malo. Ne želimo se izpostaviti, hrepenimo po ugodju in miru, ne želimo odgovornosti in ne delujemo v smeri, da bi naš glas postal slišen. Na vse pretege širokoustimo o pravicah in krivicah, a naš glas ostaja nema grimasa v zaklenjenem grlu. Prelagamo odgovornost na druge, sami pa v samoti tulimo in se pomilujemo zaradi navidezne nemoči, ki jo skrbno hranimo vse življenje.
In potem te nekega dne na cesti ustavi policaj, ki s seboj tudi nosi svoj mali, intimni mehurček, ki mu sporoča, da naj bo pomirjen in samozavesten, kajti svet se vrti v toku in času s tem njegovim varno skritim malim mehurčkom. Globa, ki si jo kolesar prisluži, je daleč ob abstrakcije, življenje z vso silo pritiska na zvonec, ki histerično kriči in neusmiljeno kliče nekoga, da bi odprl vrata in naredil konec tej agoniji.
Resnica je daleč od abstrakcije in neme sanjavosti. Je tukaj in zdaj. Živi znotraj vsakega posameznika in od njega terja aktivacijo, besedo, izraz, čustvo, akcijo in reakcijo. Če obstane na nivoju nesnovnega in sanjavo zablodelega, se nam policaj s svinčnikom in šopom glob v roki nikoli ne bo umaknil s poti.
No, lahko pa
»Povozi te kamion.
… za lepši dan piše na njem.
Umreš.
Umreš.
(Ne da bi to sploh opazil.)«
Štafeto predajam trem ljudem, ki gledališko umetnost živijo z vsem svojim bitjem, v njej prebivajo kot riba v vodi: Gaji Velušček, Maji Muhič in Gregorju Geču.
Povezava: I-z-š-t-e-v-a-n-k-e
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/samanta-kobal-bere-sodobno-slovensko-dramo