Foto: Jaka Babnik
Gledališče Celje, Nikolaj Vasiljevič Gogolj PLAŠČ, režija Juš A. Zidar, premiera 24. januarja 2020.
Foto: Jaka Babnik
'Music Theatre' ali 'glasbeno gledališče' je oblika 'novega gledališča', ki je predvsem zadnjih dvajset let zelo popularna v Evropi in drugod po svetu, a na žalost veliko manj poznana v balkanskem prostoru.
Obstajajo številne teorije, kaj točno je glasbeno gledališče.
Opera je skrajšana oblika še vedno aktualnega italijanskega izraza, opere lirica, ki ga lahko prevedemo kot 'lirsko delo' ali 'delo, ki se poje'.
To je očitno pomembno vprašanje v knjigi, ki naj bi verjetno definirala, umestila in promovirala ne le 'glasbeno gledališče', temveč tudi 'novo glasbeno gledališče' v povezavi z izrazoma, kot sta 'opera' in 'muzikal'. Od teh se lahko pričakuje, da bosta odgovorila na vprašanja, kot so: »Kako se 'novo glasbeno gledališče' razlikuje od 'nove opere'? Je opera 'staro glasbeno gledališče'? V čem se novo glasbeno gledališče razlikuje, razen po svoji 'novosti'?«
V omenjeni knjigi so različne definicije, teorije in označbe, kaj točno je glasbeno gledališče. Navajam citat, ki po mojem mnenju natančno označi glasbeno gledališče kot »... celotno vesolje performansa, kjer imata glasba in gledališče komplementarne in potencialno enake vloge.«
Iz svojih občutij in izkušenj bom poskušal opisati glasbeno gledališče: toplina, ki izhaja iz glasbe je močno povezana z glasbenim 'tajmingom' in organizacijo, kjer v najkrajšem času obstajajo glasba, jezik, vokalizacija in fizično gibanje, medsebojno delujejo ali sobivajo v neki enakosti, izvajajo pa jih različni izvajalci in drugo družbeno okolje.
Glasbeno gledališče sem začel proučevati že na začetku svoje gledališke poti, vedno me je zanimala Wagnerjeva vizija razvoja totalne uprizoritvene umetnosti, različne glasbenoodrske stvaritve avantgarde, kot so Artaud, Craig, Mejerhold, in vse do sodobnega gledališča, ki glasbo obravnava kot zelo močno izrazno sredstvo na odru.
Od 70. let prejšnjega stoletja je gledališka glasba doživela velik napredek v sodobnih produkcijah Petra Brooka, Roberta Wilsona, Heinerja Goebbelsa in Christopherja Martella.
Sodeloval sem s številnimi tujimi in domačimi režiserji, predvsem pa z režiserjem Brankom Brezovcem, s katerim sva, mirno lahko rečem, z dvajsetimi predstavami postavila temelje glasbenega gledališča v balkanskem prostoru. Včasih smo bili 'nerazumljivi', predvsem za 'železno' kritiko, kaj točno počnemo, 'zakaj pojejo???' v Krleževi Gospodi Glembajevi, saj 'je to drama in tega se ne da peti' ali 'se tega ne sme peti!!!'
To so bile zelo duhovite pripombe za avtorsko ekipo, ampak za vse je potreben čas … Pojavljale so se recenzije in komentarji občinstva, da je to nova gledališka smer …
Lahko rečem, da je danes položaj drugačen, glasbeno gledališče je sprejeto z velikim navdušenjem, a na žalost se malo skladateljev, režiserjev in dramaturgov v tem prostoru resno ukvarja s tem žanrom. Z velikim spoštovanjem do kreativnega govornega gledališča, a govorno gledališče stoji, stoji in je oblečeno v Akakijev plašč.
Gogoljev Plašč – tema, ki je zame večna inspiracija in zagon za raziskovanje malega človeka v odnosu do družbe in obratno.
O tem potovanju z Gogoljevo temo, režiserjem Jušem A. Zidarjem in čudovitim igralsko-glasbenim triom lahko rečem, da je bilo moje vodilno načelo organskost izraza, podlaga pa so čustveni preobrati, ki prehajajo preko dramskih prizorov, da bi razplamteli čustva izvajalcev.
Naj zaključim z mislijo nemškega teatrologa Hansa-Thiesa Lehmanna: »Gledališče je kot glasba.«
Prevedla: Tatjana Doma
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/gledalisce-je-kot-glasba