Foto: Nada Žgank
Prešernovo gledališče Kranj, Neda Rusjan Bric DR. PREŠEREN, režija Neda Rusjan Bric, premiera 13. december 2019.
Foto: Nada Žgank
Od: Marinka Poštrak
Datum: 5. 12. 2018, 18:51
Za: Neda R. Bric, Rok Andres
Zadeva: Tekst
Živjo Neda in Rok!
Pišem kar obema, saj bosta oba sodelovala pri projektu Prešeren. Mogoče vama je pisala tudi že Mirjam, a ne glede na to ... Zelo bi radi, da se v kratkem dobimo in o projektu pogovorimo, ker pa sta (kot vidim) vsak na svojem koncu – vse do Bosne do Hrvaške –, bi vaju prosila, da bi prvo verzijo teksta poslala enkrat do sredine ali druge polovice marca, takrat bo tudi seja strokovnega. Takšno prakso smo imeli oziroma jo še imamo zadnje leto s tekstom, ki ga piše za nas Goran Vojnović, ki je ravno včeraj poslal že svojo peto različico teksta, kar se je izkazalo za super. Sporočita prosim, kdaj bosta spet doma, da se kaj vidimo ali vsaj slišimo.
Lep pozdrav,
Marinka
Od: Rok Andres
Datum: 29. 3. 19 12:09
Za: Neda R. Bric
Zadeva: Prešeren in Lenka
Neda, popotnica, epekajevka in še kaj. Živjo.
Pošiljam ti skenirane spomine Prešernove sestre Lenke. Meni se zdijo v kombinaciji s spomini Jelovškove zelo dragocen material za biografsko dramo. Ti pa so tudi celo na spletu https://sl.wikisource.org/wiki/Spomini_na_Prešerna To omogoča lažje delo. Srečne poti!
Na kmalu!
Rok
Od: Neda R. Bric
Datum: 29. 3. 19 19:55
Za: Rok Andres
Zadeva: Prešeren in Lenka
Uauuu, super hvala! Jelovškovo kar bogato citiram :) Nisem pa vedela, da je na spletu, ne vem, kako mi je to ušlo, zato prepisujem iz knjige. Lenka bo pa tudi gotovo prav prišla. Sestavljam namreč nekakšno pripoved, v kateri se mešajo zelo različni (čimbolj različni v resnici) viri, ki govorijo kontradiktorne reči o Prešernu. Izhajam iz tega, da vsi itak vse vemo in je en bolj pameten kot drugi. Jelovškova pa je recimo nekakšna vodilna pripovedovalka. Bomo videli, kaj bo iz tega. Upam, da kmalu.
Te pozdravljam z dresdenskega letališča na poti domov.
Neda
Od: Neda R. Bric
Datum: 21. 8. 2019, 11:45
Za: Rok Andres
Zadeva: tekst
Hojla, Rok, sori, odgovarjam šele danes, včeraj sem se izklopila in pošiljam 3. del. Julijo, ki sem jo naredila. Naredila sem tudi nekaj drugih izboljšav, ampak pošljem raje, ko bo končano. Spodaj sem svoje opombe pisala v tvoj tekst. So v kurzivu.
Hvala, lp, Neda
Od: Rok Andres
Datum: 19. 8. 2019, 10:22
Za: Neda R. Bric
Zadeva: Odg: tekst
Nekaj misli k tekstu Dr. Prešeren.
V tej fazi izdelave besedila se mi zdijo ključni vsebinski poudarki, ki jih vmes že nakazuješ – poezija (na nekem mestu tudi ovrednotenje Zdravljice), njegova prelomnost v pesniškem izrazu, usposobljenje slovenščine in njen preboj med evropske jezike (Prešeren kot drugi Trubar) … – se strinjam, bodi prosim pozoren, če sem vse to izpolnila, ko bo končna verzija (v Juliji je precej pesmi, gazele, sonetni venec …), drugje moram še najti prava mesta, ne vem, kam bi lahko dala na primer Krst (ki je zgolj omenjen in nekje je par verzov) in Sonete nesreče – ampak bomo videli na koncu, če ne prej.
V Julijini zgodbi predstaviti iskanje večne lepote – ženske, ki je muza, navdih … kar je pač iskal v vsaki ženski in kar danes predstavlja Julija. Julija kot arhetip. Upam, da je zdaj tam točno to.
V vmesnih igranih prizorih pogrešam včasih več napetosti: zakaj se nekaj zgodi – kje se soočijo mnenja in pogledi. To se lahko doseže z ostrenjem Katre (Katra se mi zdi že zdaj pasja, a imaš konkreten predlog, kje bi se ti zdelo še bolj zaostriti?), da se vzpostavi nekakšna fronta med ženskami družine Prešeren proti »vsiljivcem«. To se sedaj že sluti, imaš pa potencial, da to iz ene sodobne dokumentarne drame v vmesnih epizodah postane tudi tragična zgodba več oseb, ki so povezane s Prešernom. Za primer so ti lahko dobro napisani dialogi z Lenko Katro in ostalimi. Ja, bova magari potem, ko bo končano, vse šla skozi in pregovorila – zdaj je toliko vsega, da ne vidim več jasno, ampak ja, absolutno.
Še vedno razmišljam o tem, da bi morali ta poglavja, ki so sedaj že dobro vidna in logična, še bolj ostro ločiti med seboj – režijsko, glasbeno, video … ne vem točno. Da bi nastala predstava o Prešernu v petih dejanjih. – A misliš s tem, da bi jih napisala popolnoma različno ali vsaj zrežirala zelo konkretno različno (vizualno, stilno …)? Recimo kot pet »povsem« različnih kosov. O tem sem tudi sama razmišljala, Julija, se mi zdi, je precej svoja, Ernestina ima na primer lok čez celo predstavo – kar se mi zdi tudi smiselno, da je vseeno ona »glavna« pripovedovalka, saj je večina pričevanj njena, pa tudi začne in zaključi najbolje ona.
Iz biografije je še veliko reči, ki jih ne moreš vseh vključiti v dramsko pripoved, zato je dobro držati linijo prek žensk. Da ne skrenemo v teoretiziranje ali nizanje podatkov – ja! Toliko kot jih je zdaj, povsem zadošča. Za zaključek bi lahko vzela kak verz iz pesmi Neiztrohnjeno srce – to Slodnjak označuje nekako kot njegov credo. Bom, vsaj dele.
Od: Rok Andres
Datum: 22. 8. 2019, 7:59
Za: Neda R. Bric
Zadeva: Odg. Tekst
Živjo!
Julijin del je super. Se ga veselim prebrati v kontekstu ostalih – kontinuirano – v novi varianti. Ob branju se mi je pojavilo vprašanje o zvrstnosti jezika. Torej, kdaj liki govorijo arhaično in kdaj sodobnejšo slovenščino. Meni se (tudi v Julijinem delu) zdijo zelo dobri momenti, ko spregovorijo sodobno, knjižno. To jim (vsaj na papirju) da neko živost, medtem ko jim arhaičen govor daje žlahtnost, mehkobo … Tu je po mojem še na celotnem besedilu prostor, kjer se da poigrati. Glede petega dela. Ernestina naj vodi celotno nit besedila, to je odlično. Res pa bi lahko kot nekakšen poudarek, čisto kratko, v petem delu govorili o mitologiji. Tu se lahko naslonimo na Dovića in poiščemo kakšno statistiko, kaj o spomenikih, pa bi spet dobili eno drugačno epizodo. Za zdaj sta najbolj različne epizodi Julija in Kranj. Preostali ženski bi se dalo vsaj idejno ločiti z rahlim umikom Jelovškove iz dialoških replik v pripovedovalsko … da prevzameta Katra in Lenka dialoško prevlado. V prvem delu pa tako ali tako Ernestina vodi naracijo in vzpostavlja odnose. Naslednji korak je pa uprizoritveni, treba je najti učinkovit vizualni, glasbeni, režijski sistem, ki bo dobro ločil epizode med seboj. Če zelo potenciram, da bi se lahko igrala vsaka posebej, na ločenih lokacijah … mali kranjski pasijon. Strinjam se s tvojimi opombami … vsekakor … časa je še dovolj, da bo tekst vzhajal.
Se veselim novega branja.
Lp, Rok
Od: Neda R. Bric
Datum: 22. 8. 2019, 18:51
Za: Rok Andres
Zadeva: Odg. Odg. Tekst
Sem šele zdaj videla tvoje pripombe – nekaj sem jih gotovo že upoštevala v besedilu, ki sem ti ga poslala pravkar, nekaj jih še bom, se strinjam z vsem in se veselim novih, ko prebereš celoto. Da bi bil vsak del skoraj popolnoma drugačen, se mi zdi super – kranjski pasijon haha. Glede spomenikov itd. – mi poveš, ko prebereš konec – če ni dovolj, imam še ogromno materiala, ampak se bojim, da je že predolgo. Mogoče pa ne. Tudi glede jezika – absolutno.
Lp, Neda
Od: Rok Andres
Datum: 22. 11. 19, 15:27
Za: Neda R. Bric
Zadeva: Gledališki list
Neda, živjo.
Odpadla nam je vaja, pa imam čas za pisanje zadnjega članka za gledališki list. Marinka me že priganja, torej morava biti hitra. A mi za začetek napišeš samo par misli, kako vidiš svoje besedilo v sklopu kanonizacije Prešerna. O tem se veliko pogovarjamo, pa o konceptu kulturnega svetništva. Kaj tvoj tekst prinaša? Vsak od nas ima neko svojo podobo Prešerna, nekaj, kar nosimo s sabo od šolskih dni dalje. Kakšnega Franceta si zamišljaš ti? Hvala za odgovore. Bova imela intervju v pismih, ko sva tako zaposlena.
Lp, Rok
Od: Neda R. Bric
Datum: 22. 11. 19, 22:27
Za: Rok Andres
Zadeva: Odg. Gledališki list
Hejla!
Pravkar z večerne vaje s Tomijem, jutri me čaka še enajsturni maraton s še ni naslova, pa sem cela še v Prešernu. No, kar k odgovorom.
Nikoli ne razmišljam na tak način o svojih tekstih. Enkrat si me vprašal, če kaj spravljam svoje dokumente oz. različne variante dram za arhiv ... in to. Pa koga to zanima. Saj shranjujem. Ampak nikoli ne razmišljam o sebi kot o dramatičarki, ki bi nekaj prispevala k ... kaj jaz vem. No, besedilo sem začela delati tako, da sem najprej začela brati. Tako kot ponavadi. Pisanje začnem z branjem. Ampak toliko materiala, kot ga je bilo tu, ga ni bilo še pri nobenem drugem projektu. Tega je tako grozovito veliko, da sem takoj dobila idejo, da moram prav iz tega začeti in da je najboljša izhodiščna točka prav to – da je toliko vsega. V tem je poanta. Da je vsega ogromno. Veliko. In nakar ugotovim, da je vse to en nonsens, da si različni avtorji, celo zapisovalci spominov si nasprotujejo celo v najbolj osnovnih rečeh. Poleg tega je nemogoče prebrati vse, kar je o Prešernu napisanega. Človek bi rabil par let, da se prebije skozi to. Zoran Božič mi je ravno zadnjič omenil, da je o pesmi Pevcu, ki ima, ne vem, nekih 60 besed, napisanih na tisoče besed dolgih razmislekov. Pa to je absurd. In ko sem v tej poplavi besedil videla, kako se med sabo dajejo, kdo ima prav in kdo ne, kdo kaj misli, kako da si je nekdo vse narobe razlagal ... sem si rekla: pa saj nihče ne ve, kdo je on v resnici bil.
No, tu je moj drugi odgovor. Vsak ima neko podobo Prešerna. Jaz ne morem oporekati drugemu, da ga vidi, kot ga vidi, in zato nihče ne more oporekati meni, da ga vidim, kot ga vidim. Jaz sem dolžna samo res natančno preučiti vire. Tako sem prišla do sklepa, da gre za rašomonsko zgodbo. Kakršna je tudi naša civilizacija ali pa čas, v katerem živimo. Rašomon. Zato sem prišla na idejo, da bi njegovo zgodbo povedala skozi različne osebe, skozi različne zorne kote.
Tako pa sem opazila, da skoraj ni žensk, še posebej na teoretičnem znanstvenem področju, na katerem o njem in njegovih delih pišejo in razmišljajo skoraj izključno moški.
In ko sem začela brati Ernestino, se mi je res zdelo super, da ženske vstopijo v prvi plan. Potem si mi pa ti dosti kmalu poslal še Lenko in tako sem imela že dva ženska vira, ki sama govorita. To so pa meni tudi najljubši viri. Kadar raziskujem in kadar najdem kake zapiske, pisma, mi to pomeni največ. Zdi se mi, da je najbolj avtentično, da tam lahko najbolj odkrijem človeka. Brez interpretacije. Tam je samo človek, kakršen je. In sem vzela Ernestinino videnje očeta in potem Lenkino, ki ji je velikokrat nasprotna. In torej imamo tukaj ženske, ki so tako pomembne za njegovo življenje, seveda imamo Julijo, o kateri nimamo nič, saj naj se ne bi ohranil noben njen zapis. Čeprav morda res kje kaj obstaja. Julija je torej najbolj enigmatična, kar se tudi spodobi, glede na to, da je muza:-I. In nato še Ana Jelovšek, ena najpomembnejših žensk in tudi ljudi nasploh v njegovem življenju.
Upam, da sem ti vsaj kaj odgovorila. Grem spat, da me jutri na Tomiju ne zmanjka.
Lp, Neda
Od: Rok Andres
Datum: 23. 11. 19, 7.46
Za: Neda R. Bric
Zadeva: Odg. Odg. Gledališki list
Hejla, si bila izčrpna. Mislim, da je to to. Samo eno podvprašanje. V bistvu so vse ženske junakinje, vsi liki, razviti na podlagi dokumentarnega gradiva, torej so taki, kot naj bi bili. Torej, tako, kot je Ernestina videla svojo mati, kot sta Lenka in Katra, Prešernovi sestri, videli brata ... Kje pa je avtorska obdelava? Kje nastopi avtorski pristop? Tudi na splošno se mi zdijo liki v drami zelo človeški, nič zmitologizirani. Pa govorimo o največjem slovenskem pesniku in o pomembnih osebnostih slovenske kulture, Smoletu, Čopu ... nekaj, kar se danes povzdiguje. Saj mitologija je res tvoja tema. Aleksandrinke so mitologija, Gregorčič, brata Rusjan, Nora Gregor ... osebnosti, ki se jih odkriva na nek človeški način. Dobro opravi(te) danes, pa
Nataško pozdravi.
Rok
Od: Neda R. Bric
Datum: 25. 11. 19, 8.33
Za: Rok Andres
Zadeva: Odg. Odg. Odg. Gledališki list
Dobro jutro. Nedelja je, kdaj moramo oddati za list? Imam občutek, da nas vse malo prehiteva. Mi pa imamo postavljeni komaj dve dejanji. Ali se samo meni zdi, da se ne premikamo zadosti hitro? No, jutri je nov dan. Pa še oder dobimo, ga res rabimo.
Avtorski pristop v pisanju nastopi takoj, ker je treba vso to vsebino sestaviti. In ko je dokumentarno gradivo sestavljeno, je že moja interpretacija. Na nek način je tudi manipulacija, ampak poskušala sem slediti vsaki od teh žensk, jo zapisati – takšno, kot se kaže v zapisanem gradivu. In tudi, ko se lotim pisanja, jih želim najprej razumeti. Slutim jih, od kod prihajajo, jih zagovarjam. Za vsako posebej lahko rečem, da popolnoma razumem njeno stališče. Njen vidik. Čeprav je popolnoma nasproten stališču nekega drugega lika. Pri Ernestini sem poskusila ohraniti dobesedno njene besede, tudi v jeziku, ker se tam tudi najbolj da. Pravi avtorski pristop pa se zgodi v montaži. Ko moram, sploh pri Prešernu, vsa ta mnenja, zgodbe posameznih žensk napisati v nekakšno celoto. Ampak že pri Katri, je bilo treba kar dosti iznajdb, da je spregovorila, ker je njenih besed malo zapisanih. Tako je Katra vsa povzeta po Lenkinih pričevanjih. Ampak to je moj način dela pri vseh dramah in izhaja iz načina, ki ga uporabljam jaz kot igralka, pa gotovo še kdo, ko dela vlogo. Ne smeš povzdigovati svoje vloge, ker potem igraš samo dvodimenzionalno figuro. Potrebuješ pa lik iz mesa in krvi. Tako tudi jaz raziskujem za svoje like. Drugače se jih niti ne bi lotevala. Na primer Gregorčiča, pa aleksandrink, ki sem se jih bala – kot velike teme. Pri vsaki drami delam isto. Poskušam čim bolj spoznati lik. Ga opravičiti, pa ne za vsako ceno, ampak ga razgrniti z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Dobro je, če ljudje vidijo človeka, najprej kot človeka. Šele ko nekoga spoznam, šele takrat g lahko toleriram, razumem. Ampak najprej ga moram prepoznati kot sočloveka.
Zdaj vidim, da filozofiram. Si grem skuhat drugo kavo. Pa psa peljem na sprehod. V Gorici je sonce. Se vidiva jutri, pa se še pogovoriva.
Imej lep prešeren dan, Neda.
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-v-e-pismih-z-e-prologom