Foto: Martin Emeršič
Blog FBS | AGRFT: Požar, 17.10.2019
Foto: Martin Emeršič
Požar v produkciji UL AGRFT je nastal po motivih Plešaste pevke Eugèna Ionesca. Drama oziroma antidrama je tokrat prestavljena v pristno slovensko okolje in zaživi obkrožena s pristno slovensko družino, ki praznuje rojstni dan svoje najmlajše pripadnice. Tako se formulirata nervozna zakonca Kovač (ki sta hkrati edina preostala člana Ionescove zasedbe, bistroumno prevedena iz zakoncev Smith), njuna hči Aja, ki praznuje rojstni dan in pa njihovi številčni gostje; jeseniška družina, katere vsak član ima bolj prominenten gorenjski naglas; njej popolnoma kontrasten "najel sem si lasten otok" gostiteljev brat ter njegova "poduhovljena" izbranka; babica, ki se kar trese od nezadovoljstva s postrežbo; in pa dedek, ki se izkaže za edinega Ajinega zaveznika.
Kot je v pogovoru povedala režiserka Živa Bizovičar, so se ustvarjalci v procesu vaj začeli oddaljevati od originalnega teksta in se vse bolj približevati sedanji strukturi in podobi predstave, ki je od originalnega teksta obdržala zgolj že prej omenjena zakonca Kovač in pa neko osnovno idejo – ujetost malomeščanske skupnosti ter njeno neskončno absurdnost in vakantnost.
Celoten dogajalni prostor je zastavljen kot družinsko kosilo, zato je tudi vsak gledalec ob prihodu na prizorišče sprejet s strani kaotičnega para Kovač in nato pospremljen do svojega sedišča. Zatem na oder začne kapljati kalejdoskopski nabor likov; ti so več ali manj nastajali z improvizacijo. Domen Novak, ki v igri uprizori Ajinega dedka, je v pogovoru po predstavi povedal: "Imeli smo vso svobodo. Pravzaprav smo lahko naredili karkoli, nihče nam ni rekel: 'Daj, ti bodi pa puklast, ti imej glas tak in tak,' in smo se lotili tako: 'Ajde, da probamo!'" To je razvidno tudi iz predstave same; liki so polni življenja, in v glavah gledalcev odzvanjajo kot eksponirane podobe njihovih lastnih družinskih članov – njihovih pragmatičnih tet, neizprosnih babic ter stricev, ki se boleče mučijo ob pripovedovanju vica v hrvaščini. Predstava tako sprva deluje lahkotno ter skrajno komično, a z vsako sekundo narašča občutek utesnjenosti, ki ga povzročajo prav ti vsem tako poznani družinski člani.
Avtorsko delo študentov nosi tudi svež naslov Požar; skozi celoten prvotni tekst je namreč prisoten motiv ognja oziroma pomanjkanja le-tega v dušah malomeščanov ter v njihovih malomeščanskih življenjih, in pa motiv požara, ki si ga vsi obupano želijo, a do njega nikoli ne pride. Tudi v tej priredbi se ta motiv ohranja, zlasti pa se ohranja napetost, ki ne vodi nikamor; lažna obljuba požara, ki se ne zgodi; in pa konec, ki je enak začetku in nas v brezdanjost pušča ujete v zadušljivem krogu lastne družine.
***
Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vcasih-te-samo-pozar-resi-pred-druzinskim-kosilom-refleksija-o-predstavi-pozar