Nastop Marte Paulin-Brine na mitingu po prisegi Rabske brigade na Mašunu 23. septembra 1943; Foto: Jože Petek
V sklopu 25. Mesta žensk bo drevi v Stari mestni elektrarni premiera sodobno-plesne predstave Brina v koreografij in izvedbi Bare Kolenc in Leje Jurišić. V ospredju predstave je izjemna osebnost, plesalka Marta Paulin - Brina, skozi katero ustvarjalci odpirajo vprašanja o vlogi sodobnega plesa, dotaknejo pa se tudi pomena tovarištva.
Nastop Marte Paulin-Brine na mitingu po prisegi Rabske brigade na Mašunu 23. septembra 1943; Foto: Jože Petek
Marta Paulin se je pred vojno šolala pri Meti Vidmar, ki je v Ljubljani leta 1927 ustanovila licenčno šolo Mary Wigman. Bila je aktivna udeleženka NOB in ena od ustanoviteljic partizanskega gledališča, ki je delovalo v XIV. diviziji. Njeno partizansko ime je bilo Brina. Za borce je Marta Paulin na postojankah prirejala improvizacijske plesne točke. Po vojni pa se je morala Brina zaradi pomrznjenih prstov na nogah odpovedati aktivnemu plesnemu ustvarjanju in je nato delovala kot pedagoginja in publicistka.
Avtorica predstave Bara Kolenc je pojasnila, da skušata s sokoreografinjo in soizvajalko Lejo Jurišić v predstavi izpeljati časovnico Brininega bivanja v času II. svetovne vojne.
Predstava se začne še pred vojno, decembra leta 1940, ko je Marta Paulin izvedla svoj edini, prvi samostojni večer v ljubljanski Operi, za katerega je dobila dobre kritike. Nato se med drugim dotakne Brininega nastopa pred okrog 2000 borci na Mašunu, ovekovečenega na znameniti fotografiji. Prav ta dogodek predstavlja emancipatorni trenutek slovenskega sodobnega plesa v obdobju II. svetovne vojne.
Brina je o svojem plesu med bojem zapisala: "Šlo je za plesni izraz, ukoreninjen v domačih tleh, za človekovo udeležbo pri samem zgodovinskem dogajanju svojega naroda. Za udeležbo v osvobodilnem boju ljudstva, ki ne pozna obupa, ki se zaveda svoje moči in svojega poslanstva. Ples poziva na boj, v boju zmaguje; razveže se v radost: zaradi bojevanja, zaradi prestanih naporov, zaradi moči, zaradi samega zgodovinskega dejanja."
Bara Kolenc je dodala, da je bil sodobni ples pravzaprav od vsega začetka emancipatorna praksa, vselej je rušil neke umetniške in družbene kode, Brina pa v svojem improviziranem plesu pred borci nosi vse elemente, po katerih je sodobni ples vselej stremel in jih nosi še danes: "V današnjem okolju Agambenovskega izjemnega stanja oziroma zreduciranosti življenja na golo življenje, je vprašanje telesa kot edinega sredstva boja izjemno aktualno."
Predstava sega vse do zadnjega Brininega nastopa v Črnomlju septembra 1944, na tedaj že osvobojenem ozemlju, ko je imela noge že ozdravljene, a ni mogla več zares plesati, je povedala Bara Kolenc. Povzela je besede Ivanke Mežan, da je bila Brina na tem nastopu "kot ptica, ki so ji polomili krila".
V ospredju predstave je tudi tema tovarištva in bratstva med ljudmi, saj so se borci povezali v veliko družino, ki je stremela k cilju osvoboditve, prav tako pa v luči vodilne teme Mesta žensk predstava razpira razmislek o njeni, ženski zgodovini v luči NOB. Med temami pa je tudi strah, ki ga po besedah sogovornice partizani niso poznali, danes pa je še kako prisoten.
Po besedah avtorice so se tudi v širši ustvarjalni ekipi postavili v vlogo partizanov: "Zasnova predstave je v bistvu zelo gverilska. Predstava namreč noče reprezentirati, kazati, temveč skupaj z gledalci tvoriti dogodek neke skupnosti." Gledalci so zato posedeni okoli nastopajočih kot okrog tabornega ognja, skupaj z njimi pa se tudi selijo po postojankah.
Dramaturg predstave je Aldo Milohnić, avtor glasbe in zvoka, ki plesalki spremlja na odru, je Mitja Cerkvenik, del scene pa med drugim predstavlja instalacija Rotor, ki jo podpisujejo umetniki Peter Kutin, Patrik Lechner in Mathias Lenz. Predstava je nastala v produkciji KUD Samosvoj, v koprodukciji z zavodom Moja kreacija Maribor.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/na-mestu-zensk-skozi-izjemno-osebnost-brine-o-sodobnem-plesu-in-tovaristvu