Blaž Lukan o dramaturgiji
Dramaturga in dramaturgijo, ki je predvsem razvita v nemškem in anglosaksonskem prostoru, je v svet popeljal Lessing, venar je njuna funkcija v (sodobnem) teatru misterij; z 20. stoletjem in rojstvom režiserja, se je to le še potenciralo. Kakšna je praktična funkcija dramaturga pri predstavi, kaj je njegov avtonomni izdelek - oziroma: ali predstava sploh potrebuje dramaturga? Kaj se vam poraja ob vprašanju "kaj je dramaturgija": nelagodje, jeza, kompleks?
Blaž Lukan: Poklic dramaturga je misteriozen toliko, kolikor dramaturg po končanem delu (torej po premieri gledališke predstave) ne more neposredno pokazati na svoj avtonomni izdelek v smislu: »Poglej, to sem pa jaz naredil!« Vendar je tako zato, ker dramaturg ni neposredno »operativen«, temveč vselej ko-operativen gledališki avtor, dramaturg operira s pojmi, z idejami, zamislimi, ki jih so-udejanja nekdo drug, torej zlasti igralec s svojimi pomočniki (režiser, scenograf, kostumograf ipd.). Zato je – lahko bi rekli – njegov izdelek kar uprizoritev v celoti, pri čemer je svojilni pridevnik »njegov« tu seveda brati v smislu so-lastništva.
Dramaturg se kot avtonomni avtor izkaže zlasti v samem uprizoritvenem procesu, s svojim analitičnim prispevkom na razčlembeni vaji in dramaturškim delovanjem v vseh fazah študija uprizoritve, ki sledijo. Tu dramaturg lahko pokaže svoje znanje, umetniško senzibilnost in pa, kako naj rečem, osebnost kot tako; in za to je potreben talent, sicer drugačen od pisateljskega, režiserskega ali igralskega, a talent za dramaturgijo je kategorija, na katero pogosto pozabljamo. Avtorske potenciale, ki jih ne more realizirati v uprizoritvenem procesu, lahko dramaturg pokaže v delovanju, ki je širše, a še vedno dramaturško: pisanje, najsi bo dramsko ali teoretsko oz. kritično, prevajanje, uredništvo, umetniško vodenje, produkcija in organizacija ipd. Sam pogosto razmišljam o t. i. »dramaturški predstavi«, Eva Kraševec je nekoč prišla na idejo »osebnega dramaturga«, mlada študenta dramaturgije pa razmišljata o »dramaturški pisarni« …
Predstava, gledališče potrebuje dramaturga, o tem nikdar ne dvomim, vprašanja se porajajo predvsem o obliki sodelovanja pri posameznem projektu; a tu ni dramaturg nobena izjema, obstajajo tudi predstave brez, recimo, kostumografa ali skladatelja, tudi brez režiserja, celo brez igralca … Dramaturgija kot scenska praksa ima svojo zgodovino, jasno definirano vlogo v aktualni gledališki proizvodnji in zagotovljeno mesto v uprizoritvenem procesu – le da ne vselej, v vseh gledaliških okoljih in vseh obdobjih enako. Nelagodje, jeza ali kompleks so tu odveč, čeprav, priznam, so pogosto na dramaturškem meniju, tudi mojem, vendar jih vsakokrat znova poskušam obrniti sebi v prid. Če povem s primerom: angleški avtorici C. Turner in S. K. Behrndt v eni zadnjih knjig, napisanih na temo dramaturgije (in predstave), v prvem stavku uvoda zapišeta: »V marsikakšnem pogledu je to knjigo nemogoče napisati,« a to, kar uvodu sledi, je kljub vsemu – knjiga! Torej: dramaturgija? Seveda, nedvomno, vsemu navkljub …
(Repliko ulovila Lena Gregorčič, SiGledal)
Povezave:
- Blaž Lukan na Geslu
- Blaž Lukan na Repu
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/dramaturgija-seveda-nedvomno-vsemu-navkljub