Foto: Darja Štravs Tisu
Zadnja operna premiera tekoče sezone v SNG Opera in balet Ljubljana bo Lucia di Lammermoor italijanskega skladatelja Gaetana Donizettija. Enega najlepših primerov belcanta je režiral flamski ustvarjalec Frank Van Laecke, ki je s tragično zgodbo o ljubezni in izgubi želel izpostaviti brezčutnost sveta. Premiera bo v četrtek, 16. 5. ob 19.30.
Foto: Darja Štravs Tisu
Frank Van Laecke se je z Lucio di Lammermoor v ljubljansko Opero vrnil po treh letih, ko se je na tem odru prvič predstavil z opero Katja Kabanova Leoša Janačka. Navdih za postavitev je našel v Rembrandtovi sliki Anatomija dr. Tulpa iz leta 1632, na kateri se bodoči zdravniki učijo zgradbe telesa, ob pozornejšem gledanju pa je po njegovem mnenju opazna popolna odsotnost čustev.
S scenografom Phillipom Mieschem sta se odločila, da zgodbo o ženski, ki se znajde v vrtincu strasti in maščevanja - Donizetti jo je povzel po romanu Walterja Scotta o umoru, ki je v 17. stoletju pretresel Škotsko -, postavita v avditorij po vzoru grških amfiteatrov. V njem ima zbor, prav tako po vzoru grške tragedije, vlogo priče ali sodnika brez čustvene navezanosti na dogajanje na odru.
Če Rembrandtova slika prikazuje fizično seciranje telesa, opera po režiserjevih besedah govori o seciranju človeške duše. "Lucia di Lammermoor je zame živeče truplo, vsi prisotni pa skozi celotno opero opazujejo njeno uničevanje," je povedal na današnji novinarski konferenci. Zbor tako po njegovih besedah ponazarja "svet, ki je priča uničenju nedolžnega, čistega dekleta, svet brez empatije, ki nikoli ne poseže, le opazuje".
Opera po njegovem mnenju vsebuje psihološko strategijo, s katero bi uničili ne le srce nekega človeka, ampak tudi njegov razum - glavna junakinja se namreč po tem, ko privoli v poroko z moškim, ki ga ne ljubi, duševno zlomi, k njeni norosti pa pripomore tudi bratovo čustveno izsiljevanje. Zaradi brezčasnosti so zgodbo, kot je dodal scenograf, umestili v prostor, ki kaže, da je že bil uporabljen.
V naslovni vlogi se bo prvič preizkusila Urška Arlič Gololičič, ki Lucio dojema kot preprosto žensko, ki je ne zanimajo nečimrnosti, ampak zgolj dobrota in luč v človeku. Izmenjevala se bo z gostjo Elviro Hasanagić, pretežno delujočo v Nemčiji, ki ji je bila tudi za zgled. Sopranistki sta si po režiserjevi oceni popolnoma različni, a na odru obe prepričata.
V vlogi njenega brata, lorda Henrika Ashtona, se bodo izmenjevali Ivan Andres Arnšek, Slavko Savinšek in Jože Vidic, v vlogi njene ljubezni, Edgarja Ravenswooda, Aljaž Farasin k.g., Branko Robinšak in Dejan Maksimilijan Vrbančič, v vlogi lorda Arturja Bucklawa, s katerim naj bi se poročila, pa Jure Kušar in Matej Vovk.
Kot je povedal Robinšak, ki je ob imenovanju Staša Ravterja za v.d. ravnatelja Opere postal umetniški pomočnik za področje opere - za področje baleta je to mesto prevzel Petar Đorčevski -, bo produkcija s polkrožnim amfiteatrom omogočila tudi "akustično dorečen prostor". Akustika pa mu bo kot umetniškemu pomočniku tudi ena od prioritet.
Kostumografinja je bila Belinda Radulović, koreografinja Monica Maja Dedović, svetlobo sta oblikovala režiser in Jasmin Šehić. Glasbeni vodja produkcije je bil Jaroslav Kyzlink, ki meni, da je najbolj znana Donizettijeva opera zaradi koloratur izziv za pevce, zaradi lahkotnega glasbenega sloga pa tudi za orkester.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/lucia-di-lammermoor-v-ljubljanski-operi-kot-aluzija-na-brezcutnost-sveta