Foto: Arhiv Zavod Maska
Ob 25. obletnici Društva za sodobni ples Slovenije je izšla posebna izdaja revije Maska, posvečena zgodovini društva in sodobnega plesa v Sloveniji.
Foto: Arhiv Zavod Maska
Poleg preglednega članka o zgodovini društva Roka Vevarja so v reviji zbrane posamezne misli, ideje, zgodovina, pričevanja tako nekdanjih kot sedanjih akterjev_k slovenskega sodobnega plesa.
Številka je razdeljena na 5 poglavij. 5x5 je osnovno formalno vodilo številke, vendar je izdaja zaradi nemogoče naloge, da bi zbrali celoto, zbir drobcev, kjer pa so tudi prazna mesta zgovorna. Bralec se skozi fragmente sprehaja po partikularnih perspektivah, ki skozi izpuščena mesta pričajo o konstituciji scene, ki je bila vselej obtežena z bojem za preživetje in postopnim izgubljanjem smisla za skupne stvari. Scena se je v zadnjih petindvajsetih letih obtolkla na razbitih sredinah in neuspelih projektih, o katerih pričajo neposredni zapisi avtorijev_ic, zato ne čudi, da se je spominska sled izpisala s cmokom v grlu, a je po drugi strani ponovno v obstoj pripeljala vse, kar je bilo že narejeno. In narejenega je bilo že veliko.
Ob takšni reviziji stanja stvari se zatorej nujno poraja tudi nekaj potencialnosti in ponovnega odkrivanja smisla ter entuziazem, da se vendarle lahko nekaj tudi zgodi in izpelje. V zadnjem času se zdi, da je določen del akterjev_k ponovno prepoznal nujnost po aktivizmu in povezovanju ter spoznal, da se bo scena brez tega enostavno pogreznila sama vase in da nima prav nikakršnih vstopnih točk za zunanjost in javnost.
To so zatorej dragocena pričevanja, ki ne govorijo samo o tem, kaj je bilo, ampak tudi, kaj vse je še treba in mogoče storiti, da bo zadoščeno vsaj nekaterim izmed smernic društva, ki jih navaja že Ksenija Hribar v ustanovitvenih dokumentih izpred četrt stoletja.
Tokratno številko so uredile tri urednice, ena v odhajanju (Andreja Kopač) in dve novi (Alja Lobnik in Pia Brezavšček). Vsaka je prevzela odgovornost za del vsebin in posamične uvodnike. Zelo poredkoma se zgodi, da se inavgurira prihajajoče s kolektivnim delom. Redka so tudi vabila k delu. Mlajšim generacijam, če se še lahko poimenujemo tako, se redko uspe na polju scene znajti v bolj stabilnih pogojih dela in z več odločevalske odgovornosti.
Nasičenost scene in utečena razmerja, ki vladajo vse od 90-ih let, ko so se vzpostavila razmerja moči in njihovi vodilni kadri, nekako zapirajo vstopne točke za prihajajoče akterje_ke. Ponavadi se jih obdrži v prekarni zunanjosti, s tem pa si scena zagotovi reprodukcijo razmerij moči in delovno silo, ki je pripravljena pristati na nehvaležne pogoje dela.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/posebna-izdaja-revije-maska-ob-25-obletnici-drustva-za-sodobni-ples-slovenije