Nagrajenci festivala Gibanica 2019 / Foto: Arhiv DSPS
Društvo za sodobni ples Slovenije od leta 2013 podeljuje nagrado Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. Nagrada je namenjena ustvarjalcem na področju sodobnega plesa v Sloveniji, ki s svojo vrhunskostjo in inovativnostjo pomembno prispevajo h kakovosti in razvoju sodobnega plesa pri nas.
Nagrajenci festivala Gibanica 2019 / Foto: Arhiv DSPS
Namen nagrade je spodbujati celostni razvoj področja sodobnega plesa (nagrada se podeljuje plesalcem, koreografom, plesnim pedagogom, kritikom, producentom, oblikovalcem svetlobe in oblikovalcem zvoka na področju sodobnega plesa …), motivirati talentirane mlade ustvarjalce kot tudi nagraditi dolgoletno življenjsko delo posameznikov, ki so s svojo umetniško, pedagoško oziroma teoretsko dejavnostjo zaznamovali naš prostor.
Komisija v sestavi Alja Lobnik, Snježana Premuš in Nina Meško za nagrado Ksenije Hribar 2019 so nagrado za življenjsko delo, ki jo je prejela Sinja Ožbolt, podelile že na otvoritveni slovesnosti Gibanice, ostale nagrade pa na sobotni sklepni prireditvi.
Letošnji prejemniki so:
MAJA DELAK - avtorski koreografski opus
Maja Delak se je najprej uveljavila kot uspešna plesalka, ki je sčasoma razvila potrebo po samostojnem koreografskem in avtorskem delu. Zorenje in organsko nadgrajevanje skozi različna izobraževanja in zaznavanje pravega trenutka za naslednji korak so v samem temelju tega, kar gradi njeno integriteto in njen koreografski podpis. Zmožnost Maje Delak poslušati lastne impulze v odbrani časovnosti se steka tudi na delo z drugimi. V njenem avtorstvu in polju koreografiranja lahko beremo več kot samo izpostavljanje avtorske virtuoznosti in pisave. S svojim delom opozarja, da je to polje tudi stičišče, kjer se sreča ustvarjalna sila vseh sodelujočih. Maja Delak se vsekakor odlikuje v elegantni zmožnosti krmariti med velikim številom ljudi, nikoli prehitevati, poslušati, pa vendar v pravem trenutku potegniti silnice in jih usmeriti. Vsaka predstava je zanjo odkrivanje novega sveta, v njenem delu pa vselej odseva določen pogum, da se združi z zahtevnimi in izoblikovanimi izvajalci in izvajalkami z različnih področij. Njeno grajenje sodelovanj je, kot zapiše Maja Šorli, preprosto reparativna taktika, ki kljubuje opustošenim razmeram na sodobnoplesni sceni. Zato je hkrati estetska odločitev in politično dejanje. V zadnji predstavi Samo za danes se vrača tja, kjer je kot plesalka začela, h gibanju, le da je sedaj v njej sedimentiranih ogromno izkušenj iz svetov, ki jih je na poti odkrila, zato je to gibanje odprtokodno in drzno v iskanju naključij. H gibu se vrača z zmožnostjo premisliti bistveno dejstvo sodobnoplesne realnosti – vsako telo se stara. To še posebej velja za žensko telo, ki je toliko siloviteje podvrženo normam. Travestije ženstvenosti in moškosti so tudi v jedru kolektivnega projekta Tatovi podob, kjer je Maja Delak izgradila nemara enega svojih najbolj ikoničnih likov, Mad Jakale. Zanjo je odrski teren namreč vselej tudi prostor soočanja z intimnim in s širšimi družbenimi temami, ki zadevajo našo stvarnost. In tako kot je v ontologijo življenja vpisana efemernost, tudi ples kot živa tvarina ne more uiti minljivosti. In to Maja Delak zelo dobro razume, zato se njeno delovanje razteza še na projekte, ki imajo v sebi značaj zagovorništva za sodobnoplesno sceno. Z zavodom Emanat razvija cel kup projektov, ki sodobnemu plesu zarisujejo zemljevid; takšen je Slovenski koreografski imenik, pogovori Metodologije beleženja in novo izdani zbornik Skupnost emancipiranih misli in teles, kot glavna pobudnica pa je sodobnemu plesu omogočila nemara najpomembnejšo afirmacijo, vključitev v srednješolsko izobraževanje.
NATAŠA ŽIVKOVIĆ – plesalka
Nataša Živković je v svojem umetniškem delovanju izjemna v prehajanju med različnimi uprizoritvenimi konteksti, ki jih naseli z lastno avtorsko noto in velikodušno prispeva h kolektivnemu odrskemu izrazu. Giblje se po različnih področjih – od sodobnega plesa do gledališča in performansa – in prav vsak od formatov je zanjo ustvarjalni teren, na katerem vrši silne metamorfoze. Njena moč preoblikovanja in zmožnost, da prenese tako heterogene koreografske in performerske prijeme, je namreč izredna. Zaznamuje jo vstopanje v sodelovanja s sodobnoplesno sceno, sodeluje s koreografinjami (Irena Tomažin, Kaja Lorenci, Maja Delak, Mala Kline, Sanja Nešković Peršin, Mateja Bučar idr.) ter z režiserji in kolektivi (Via Negativa, Betontanc idr.) različnih provenienc, s čimer se v njeno telo nalagajo postopki, ki vzpostavljajo različne kvalitete in prisotnosti njene telesnosti. Razvija občutljivost do materialnosti glasu, raziskuje medtelesne relacije in soočanja med njimi ter zasleduje vprašanja ekstimnosti, torej tistega, kar na odru ne more biti preprosto reprezentirano. Bodisi je to gomazeča notranjost telesa ali pa tisto, kar je preprosto izključeno. V 365padcih dekonstruira lik matere, v tehnoburleski Tatovi podob kot Tristan Bargeld travestira spolne binarizme, to pa počne še v Sinetu, ko načenja usode posameznic – virdžin. Vprašanje spola in spolne razlike so v jedru njenih vsebinskih poudarkov, kar njeno ustvarjanje vpenja v register feminističnih praks, ki zmorejo biti hkrati aktivistične in umetniško senzibilne. Tehnična dovršenost se ji je kot izšolani balerini vpisala v telo, a se je to skozi leta ustvarjanja postopoma rahljalo in razpuščalo v formi. Oblikovala se je v performerko, izvajalko, plesalko in nenazadnje v avtorico, ki nosi izjemno prezenco in sposobnost transformacije. Uspešno sestavlja občutljivost do telesne materije in kompozicije z osebnoizpovedno naravnanostjo, ki zmore preiti na obče družbeno. Njen avtorski opus je lepo stičišče teh poudarkov, saj se Nataša Živković v njih dobesedno giblje po ojdipskem trikotniku psihoanalitičnega arzenala. Zanjo je umetniška krajina namreč prostor prepišnosti, kjer se je še možno pogajati okoli stanja stvari.
JAN ROZMAN – perspektivni koreograf
Jan Rozman navkljub svoji mladosti sodi med ustvarjalce, za katere lahko trdimo, da so našli nekaj sebi lastnega; že zelo zgodaj je s svojim pristopom in mislijo ustvaril zametek avtorske poetike. Svojo umetniško pot je začel v KD Qulenium Kranj pod mentorstvom Saše Lončar. Še preden je zaključil osnovno šolo, je z izvirnim avtorskim solo plesom poustvaril ikonični govor Charlieja Chaplina iz kultnega filma Veliki diktator in nepovratno opozoril nase. Soočanje s kompleksnimi temami, preizpraševanje stereotipov, tabujev in (ne)smislov našega vsakdana ter iskanje načinov za njihovo spreobračanje so od takrat dalje bistvene značilnosti tega radovednega raziskovalca odrskega izraza. Drzne si celo reči, da je umetnost, tako kot nekatere druge stvari, preprosto neuporabna, in prav to je tisto, kar ga zabava. V neuporabnosti se namreč zanj razpira prostor, iz katerega lahko vznikne nekaj novega. V njegovi umetniški praksi ima domišljija prav posebno mesto, ki jo naseli v telo in performativ, kar se najbolj zgosti v njegovih zadnjih predstavah. Namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem svojo prakso približuje različnim področjem. Interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten v njegovi najnovejši avtorski predstavi Predmetenje, kjer z eklektično zmesjo giba, govora in duhovite improvizacije opozori na nasičenost našega vsakdana s predmetnim svetom in išče načine, kako lahko tudi stvari vzpostavljajo odnose, komunicirajo in soobstajajo. Njegov vir za gibanje tako ostaja izjemno heterogen. Brez zadržkov lahko trdimo, da Jan Rozman s prepletom umetniškega in teoretičnega diskurza v svet plesne umetnosti vnaša veliko mero svežine, predvsem v kontekstu samosvojih estetskih odločitev, ki jih mojstri z nenehnim izobraževanjem.
AJDA TOMAZIN – scenografinja
Ajda Tomazin se je s plesom kot ustvarjalnim izrazom srečala že zelo zgodaj, vendar je vzporedno s strastjo do njega vselej gojila tudi senzibilnost do vizualnega izražanja. Njeno ustvarjanje je večplastno, sega od oblikovanja, kostumografije, scenografije, koreografije, instalacije, fotografije in animacije do intermedijske in konceptualne umetnosti, kar ji zagotavlja določeno kvaliteto interdisciplinarnosti, s katero ustvarja prostore. Njena scenografska krajina je subtilna, nepretenciozna in izjemno natančna. Zaznamujeta jo jasna logika in čistost, v kateri vnaša določeno antitezo. V poetičen minimalizem naseli elemente intimnega, organskega in telesnega, kot da bi zdaj prostor zavzel mesto nekega telesa, da bi z drugim vstopal v relacije, se z njim srečeval, pogajal in ustvarjal situacije. Prostor izgrajuje na docela koreografski način, s katerim se drzne igrati. Njeno delo podčrtuje heterogenost njenih praks, znotraj katerih komunicirajo različne senzoričnosti. Mnogokrat v projekte vstopa kot kostumografinja in scenografinja, pri tem pa hkrati kreira več teles. Izjemno dobro razume telesna zarisovanja in formiranja, kar se steka v izbor kvalitet materialov in v zarisovanje prostorskih krajin, kjer lahko telesa vznikajo in ponikajo nekoliko drugače. V predstavi Samo za danes megla, ki jo predlaga, omogoči telesu organskost in dovoljšno mehkobo za srečanje z naključji. V Tja blizu se žičke začnejo krivenčiti v organske polžaste strukture, ki s telesi zarisujejo krivulje. V zadnjem letu se je Ajda Tomazin izkazala kot izrazito subtilna in inovativna oblikovalka prostora, ki se podpisuje pod številne plesne projekte Maje Delak, Magdalene Reiter, Matevža Dobaja in Neus Barcons Roca.
JAKA ŠIMENC – oblikovalec svetlobe
Jaka Šimenc je na slovenski sodobnoplesni sceni prisoten že vrsto let in je izjemen mojster svetlobe. Sodelovanja je sklepal z mnogimi avtorji – vizualnimi umetniki, režiserji in koreografi. Kot avtor se spogleduje s praksami gledališča objektov, kjer raziskuje izrazne možnosti podpornih elementov v gledališču. Njegov opus je zavidljiv in žanrsko heterogen, zaobjema otroške predstave, sodobni ples, instalacije in delavnice, kjer raziskuje razmerja med svetlobo in senco, med črnino odra in lučjo. Čuječen je do tega, kako se pomen podob preoblikuje glede na to, kako jih svetloba in senca razkrivata ali prikrivata. Prav to, kar zveni najbolj očitno, Šimenc v svojih predstavah in umetniških sodelovanjih raziskuje z neverjetno globino in na izredno prefinjen način. Ali se sploh zavedamo pomena svetlobe v gledališču? Za Jako Šimenca to vsekakor ni samoumevno vprašanje, marveč kreativni problem, ki stoji kot samostojna razsežnost odrskega ustvarjanja in nosi lasten poetičen naboj. Njegovo delo in način pristopanja k svetlobnemu oblikovanju sta še najbližje definiciji Vittoria Storara: »Cineast mora zgodbo oblikovati in zapisati, začenši z njenim začetkom, ki ima svoj razvoj in svoj konec. Moj poklic je pravzaprav biti pisatelj svetlobe.« Za Jako Šimenca bi brez zadržkov lahko dejali, da je zapisovalec svetlobe. Njegova dela »pišejo« širok spekter svetlobnih prijemov, ki se globoko povežejo z vsebino posamezne odrske stvaritve, od brutalne ostrine Feng šus v gledališču brez igralca do intimnih obrisov, senčne igre in svetlobnih polj v predstavah Kar ostane ali Četrtek ob. Tukaj svoje raziskave senčnega in svetlobe zapelje še dlje, ko briše prostorske meje in ustvarja prazne tvarine, kjer svetloba deluje kot razlog za temo ali kot podstat za praznino. Ta se razpre v neskončni prostor, v katerega plesalci vedno znova izginjajo in v katerem ponovno vznikajo. Ustvarja torej prostore, ki se znotraj črne kocke plastijo in dajejo telesnosti neko posebno časovnost. Jaka Šimenc je vsekakor izjemen svetlobni oblikovalec, ki je v svoji skromnosti in izjemni širini ustvarjalnega duha na naših odrih prisoten že vrsto let in nikakor ne more ostati spregledan. V zadnjih letih svoje znanje in mojstrstva kali tudi v sodelovanju z Opero in baletom Ljubljana, kjer dokazuje, da je pripravljen na kakršenkoli izziv.
DRAGANA ALFIREVIĆ – producentka
Dragana Alfirević je izjemno propulzivna pri vseh elementarnih segmentih kulturne produkcije: (re)organizaciji, fundraisingu, produkciji, postprodukciji, kuriranju, zagovorništvu, medsektorskem delu, mreženju, kombinatoriki produkcijskih elementov itn. Njeno producentsko delo se samooplaja skozi različne vloge v ekosistemu umetniške institucije – je koreografinja, plesalka/performerka, kuratorka in kulturniška aktivistka – in pomembno prispeva k razširjanju paradigme kuriranja in produciranja. Sodobni ples, izjemno krhek in prekaren, namreč od ustvarjalk in ustvarjalcev na neki točki mnogokrat zahteva, da začnejo kombinirati različne veščine in da se do določene mere prekvalificirajo v druge poklice, kar se pri Dragani Alfirević odraža v njenem razumevanju produkcije kot ustvarjalnega in vsebinskega dela. Koreografijo razume v razširjenem smislu, kar jo dela občutljivo za premisleke o kolektivnem, sestavljenem iz teles v razmerjih, ki so vselej v pogajalskih relacijah. Njeno delo je izrazito povezovalno. Njena produkcijska praksa vsebuje zavest, da materialni pogoji in proizvodnja zlahka povzročijo tako erozijo medčloveških odnosov kakor tudi umetniških vsebin, zato njena »relacijska« produkcija na prvo mesto postavlja medčloveške odnose, s katerimi skuša spreminjati materialne pogoje, v katerih poteka organizacija in produkcija vsebin. V pogojih, ki jih zagotavlja Dragana Alfirević, ima človeško delo svoje dostojanstvo, njeni produkti pa ostajajo del njenih delavcev, ustvarjalcev. Takšno mišljenje produkcije preprečuje segmentarnost, imuniziranost in privatizacijo kulturnih in umetniških dejavnosti, stimulira sodelovanje in transparentnost ter krepi odnos do umetnosti, ki ni nikoli ločena od svojih kontekstov. Njen produkcijski CV je izjemen, zaradi njenih znanj pa se v naš domači prostor steka velika količina evropskih sredstev (Life’s Long Burning, Dance On Pass On dream On), od katerih ima domači kulturni kontekst izjemne koristi (CoFestival, DSPS, NDA Slovenija, Kino Šiška). Z njenim delom projekti, ki so za naš prostor temeljni, nenadoma ponovno postajajo mogoči. Dragana Alfirević uspe detektirati najbolj deficitarna mesta znotraj sodobnoplesne krajine, loti se jih s strastjo aktivizma, lucidnostjo konceptualne misli in senzibilnostjo za medčloveške odnose, ob tem pa jo močno zaznamuje prav njena notranje-zunanja narava vpetosti v stanje stvari. Njeno biografijo prebada določena razpetost med različnimi geo-kulturnimi in političnimi konteksti, kar temeljno informira njeno delo v sodobnem plesu. Dragani Alfirević pripadnost lokalnim okoljem namreč ne povzroči družbene slepote.
ROK VEVAR – teorija in zgodovina plesa
Slovenski sodobni ples bi bil verjetno manj imaginativen, senzibilen, konceptualno domišljen in politično angažiran, če v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja vanj ne bi vstopil publicist, teoretik, zgodovinar, arhivar in pedagog sodobnih scenskih umetnosti Rok Vevar. V zgodnjih devedesetih je začel obiskovati pedagoško torišče GILŠ Kodum, kjer je spoznal, da ga ples preprosto čutno očara. Pronicljiv refleksivni aparat in njegova strast do tega področja sta gorivo sodobnoplesne scene. V svoje delovanje vnaša premislek o načinih dela in umetniških postopkih, ki lahko senzibilizirajo tudi kolektivno družbeno telo. Roku Vevarju namreč sodobnoplesna krajina še predstavlja potencial javnosti, ki lahko skozi soočanja razlik proizvede kakšno skupno stvar. Kot da bi sodobnoplesna scena in njena umetniška moč predstavljali vadbišče za načine sodelovanja in sobivanja. Njegova morebiti najlepša vrlina je nenehna skrb za deljenje in kar se da prost pretok skozi leta in ob prekarnih pogojih nabranega znanja, kjer Rok Vevar kot neizčrpen vir vednosti podlaga sodobnoplesno sceno. Zato ne čudi, da je po eni strani kot dialoški partner – bodisi kot soavtor ali kot dramaturg – razvil trajna sodelovanja z nekaterimi umetnicami: s Simono Semenič, Jano Menger, Sinjo Ožbolt, Andrejo Podrzavnik, Snježano Premuš, Kajo Lorenci idr., po drugi strani pa kot pedagog z entuziazmom nalezel generacije bodočih pisk in piscev. Temeljno je prispeval k širšemu diskurzu in prepoznavnosti sodobnoplesne scene, kot politično angažiran sogovornik z odločevalci in kot pobudnik različnih samoangažiranih iniciativ. Hkrati Rok Vevar zelo dobro ve, da je nacionalnost preozka in preveč zadušljiva za prostranost umetniškega snovanja. Sklepanje nekoč tako živih vezi na nekdanjem jugoslovanskem prostoru je zanj nujno dejstvo, brez katerega ne bo mogoče zarisovati prihodnosti. In to kot član NDA Slovenije bržčas tudi počne. Predvsem pa je afirmacijo sodobnemu plesu zagotovil skozi publicistiko, leta je namreč objavljal v vrsti domačih dnevnih časopisov, kjer je izumljal in mojstril jezik vzporedno s sodobnoplesno produkcijo in mu uspel zagotoviti nekaj odrske čutnosti in afektiranosti. In prav zaradi deficitarnosti pisave o plesu se je temu polju ponovno priključil. Njegova refleksija plesnih kompozicij je občutljiva in natančna, njegov teoretski instrumentarij pa zaradi bližine z umetniško prakso imaginativen. Tudi kadar se loti (so)kuriranja (Cofestival), je precizen v načinu programiranja in ga vodi skrb za dovoljšen jezik, s katerim je mogoče graditi kontekste, kamor vstopajo predstave. V zadnjih letih se še posebej posveča zgodovinjenju efemerne plesne prakse, s čimer sodobnoplesni sceni zarisuje lastno spominsko sled. Strast do arhiva je z leti potrpežljivega dela in natančne sistematizacije prerasla v Začasni slovenski plesni arhiv, ki ima zdaj končno tudi stalni domicil v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Njegov zadnji projekt je izid antologije slovenske sodobnoplesne publicistike med letoma 1918 in 1960 pri založbi Maska z naslovom: Dan, noč + človek = ritem, ki pred bralno občestvo razprostre skrito zgodovino živosti publicistike in plesne prakse. Rok Vevar je za sodobnoplesno sceno z vsem svojim neskončnim kontekstualnim delom tisto vezivo, brez katerega si je sploh ne moremo zamisliti.
SAŠA LONČAR – pedagoginja
Saša Lončar je plesna pedagoginja, ki svoje delo opravlja predano, posvečeno in s strastjo. Njeno raziskovanje znotraj plesne pedagogike jo je pripeljalo k srečanju s primarnostjo giba in ta ostaja glavna tema njenega pedagoškega delovanja. Ozaveščanje telesa, prebujanje ustvarjalnosti, komuniciranje in sposobnost vživljanja v svet drugega ter odzivanje nanj, razumevanje in spodbujanje ter vzpostavljanje pristnih medčloveških vezi so značilnosti, ki prečijo njeno pedagoško delo. Pod svojimi lastnimi pogoji in na sebi lasten način je leta 1999 izgradila KD Qulenium, v katerem deluje kot predsednica, organizatorka, koordinatorica, mentorica, koreografinja, pedagoginja, umetniška vodja in producentka. Saša Lončar že skoraj dve desetletji aktivno in srčno neguje ustvarjalnost otrok ter njihov osebnostni in umetniški razvoj. Je pedagoginja, ki uteleša platonsko idejo pedagoga; pozornega in poslušnega motivatorja, ki odpira, spremlja, razvija in soustvarja učenčev razvoj. Je mentorica, ki ne sledi nobenemu začrtanemu sistemu, temveč si raje ustvarja shematizirana ogrodja in oporne točke, na podlagi katerih razvije potencialnosti procesov. V plesnem ustvarjanju zahteva odmik od sistematičnih in mehaniziranih načinov v polje imaginacije. Ta se utelesi bodisi v plesni miniaturi, v odnosu in skupinskih relacijah ali v organizaciji neke skupnosti. Plesne zgodbe njenih učencev se kujejo počasi, saj so za dobro produkcijo potrebni preciznost, jasnost in premislek najmanjših gest in premikov znotraj odrske situacije. Plesne miniature in predstave, s katerimi se predstavljajo plesalci in plesalke KD Qulenium, vlivajo upanje slovenski profesionalni sodobnoplesni sceni. Saša Lončar je namreč odgovorna za zajeten del nove generacije perspektivnih plesnih ustvarjalcev, denimo Jana Rozmana, Bena Novaka in Ane Romih. V vsakem izmed njih se podoba Saše izrisuje nekoliko drugače.
LEJA JURIŠIĆ - posebna nagrada komisije za predstavo Skupaj in sodelovanja v različnih projektih v zadnjih dveh letih
Leja Jurišić je celovita odrska ustvarjalka, ki se je v slovenskem prostoru uveljavila že v tandemu s Tejo Reba in pred tem s svojim avtorskim prvencem. Iz mlade in perspektivne ustvarjalke, za katero je že prejela nagrado Ksenije Hribar leta 2013, se je počasi razvila v zrelo ustvarjalko, ki vztraja v telesnosti in raziskuje njene mejnike. Svoj avtorski podpis vnaša tako v svoje projekte kot tudi v sodelovanja z drugimi avtorji in sodelavci. Zelo dobro deluje v tandemih, denimo s Tejo Reba, Petro Veber in Markom Mandićem, s katerimi je vzpostavljala nujno dialoško situacijo na odru in za njim. Zaznamujejo jo samostojnost, neodvisnost in brezkompromisnost. Menimo, da ji posebna nagrada Ksenije Hribar pripada, ker je v letih ustvarjanja razvila telesne prisotnosti, s katerimi vztrajno razkriva različne telesne podobe, ki polnijo arhivski repertoar v lokalnem kontekstu. Verjetno je eno izmed ključnih vprašanj, ki posredno ali neposredno vejejo iz njenega angažmaja, kje in kako performer komunicira s publiko in kje se prične privatni prostor. Sodobni ples danes namreč nenehno preizkuša robove javnega in privatnega in zarisuje nove meje. Leja Jurišić je našla polje, kjer se počuti udobno, in zdi se, da »atelje« za njeno raziskovanje telesnosti predstavlja prav performans. Četudi se je ta pričel v likovni umetnosti in se kasneje pretočil v ples, je to mesto, kjer Leja Jurišić lahko vztraja, raziskuje, biva, se izraža z vso intenzivnostjo in predanostjo. Njena predanost raziskovanju avtentičnosti in prisotnosti je v današnjem svetu ploskosti več kot samo razkazovanje telesnosti. Opozarja, da smo lahko v naših telesih tudi drugače. Da takšna telesa obstajajo in nas sama opominjajo na naše meje, omejenosti in zmožnosti. Projekt, kjer uspešno preverja lastna stališča in jih s soustvarjalci pretaplja v izkušenjsko draž, je tudi odmeven duet Skupaj. Celovita odrska situacija je namreč prav to, izkušnja v trajanju, ki temelji na naključnosti srečanja dveh performerjev in publike ter je predvsem teren pogajanj, situacij in stanj, ki so nekakšna materializacija vztrajanja skupaj. Nasprotno je s formati, ki so odziv na konkretno situacijo, recimo instalacija v tandemu s Petro Veber: »Najlepši trenutki so tudi najkrajši. Pojavijo se kmalu po izteku bolečine in tik pred njeno vnovično ponovitvijo. In vendar so moji.« Telo je za Lejo Jurišić vselej iskreno in ga je zato potrebno poslušati in slišati. V tišini galerije obvisi telo in za sabo pusti svoj spomin – opomin.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nagrade-ksenije-hribar-obrazlozitev