Foto: Peter Uhan
Študentska kritika|Anton Pavlovič Čehov: IVANOV. Režija Aleksandar Popovski, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 2019
Foto: Peter Uhan
Drama, ki prikazuje tragiko protislovnosti sveta, je takšna že na samem začetku, ki je v resnici njen konec. Prične in konča se s črnino, ki jo poglabljajo v belo odeta telesa, in z velikim pokom, ki ni pok, iz katerega bi nastalo življenje, temveč pok smrti. Potrebnih je dvesto minut vpogleda v preteklost, retrospektive, ki se odvija v gledalčevi sedanjosti in postopoma razjasnjuje okoliščine ter razkriva zgodbe ljudi, ki se živi sklanjajo nad mrtvim telesom, edinim odetim v črnino.
Vprašanje, ki ga Ivanov vseskozi neuspešno postavlja samemu sebi: »Kaj je narobe z mano?« na prvi pogled zasenčijo prepletajoče zgodbe stranskih likov, a ob počasnem razkritju njihovih kompleksov se zazdi, da sodba lastnih grehov ugonablja Ivanova skoraj bolj kot napake same. Prav to je njegov največji problem, liki, ki se tragike svojih življenj ne zavedajo, živijo neobremenjeno naprej. Sploh se zdi, da težišče drame ne sloni na naslovnem junaku – igra ga ne povsem prepričljivi Uroš Fürst. Zasenčil ga je Igor Samobor v vlogi Lebedeva, ki postaja vse pomembnejši, za videzom pijanca se skriva empatičen človek, zvest prijatelj, sicer ženi podrejen mož, a ljubeč oče. Številčna igralska zasedba je odlično uprizorila raznolik nabor najrazličnejših likov, režiser Popovski je tudi stranskim osebam dal dovolj prostora, da so lahko izdelale svoje like. Ob Igorju Samoborju bi posebej izpostavila še Polono Juh in mlado Mio Skrbinac, ki ju je vsako na svoj način zaznamoval isti moški. Od ljubezni trepetajoče, vere in razočaranja polno žensko srce sta upodobili na svojstven, prepričljiv način.
Ivanov je ujet v sicer zdravo telo, ki ga navznoter kazi bolna duša, njegovi Ani Petrovni pa v umirajočem telesu zavoljo moža, ki je ne ljubi več, počasi ugaša tudi volja do življenja. Ivanov ponovno priložnost za ljubezen najde pri mladi Saši, njegova žena pa ob tem samo še čaka, da jo bolezen odreši telesnih in duševnih muk.
Burni odnosi med liki slikajo zakonitosti sveta, v katerem živijo: enostranska ljubezen med ženo in možem vodi v propad obeh; zakon, v katerem ima en partner moč nad voljo drugega, pomeni za slednjega izgubo identitete; posel je pomembnejši od čustev; zabava, ples, alkohol in kvartanje uspešno zakrijejo gnus, ki ga človek začuti do samega sebe, če začne zaradi dolgčasa preveč razmišljati. In najpomembneje: iskrena ljubezen lahko v tem kaotičnem svetu ohrani naklonjenost med očetom in hčerjo, a ne more opraviti vloge rešiteljice nekoga, ki tone, če ta ne želi biti rešen.
Moški in ženske so vsak zase zaprta družba, vendar tudi znotraj njih vlada razklanost. Taka sta na primer Borkin, oportunistični in zviti zabavljač, in za svoja mlada leta kar preveč krepostni in načelni Lvov. Pri ženskih likih velik kontrast predstavljata pohlepna vdova Babakina in nepokvarjena, idealov in nesebične ljubezni polna Saša.
Dogajanje se odvije zgolj na dveh prizoriščih. Dom Ivanova in Ane Petrovne, ki Ivanovu povzroča tesnobo, in salon Lebedevih, ki je prizorišče nenehnega dogajanja; stalni obiski najrazličnejših gostov, vihranje služabnice, ki ne zadosti nobenemu ukazu svoje gospodarice, tečne blodnje kvartopirca, deljenje življenjskih resnic zagrenjenega grofa … A vendar se zdi, da se tam nikoli nič ne zgodi. Kot se z uprizoritvijo vse bolj razvijajo liki, se razvijajo tudi dialogi; neločljivost zabavnih in krutih pripomb postane očitno namerna, zato vzbujajo vedno več smeha, ki ga spremlja občasno zgražanje nad izrečenim.
Scena zagovarja načelo pragmatičnosti in prikrite idejnosti: klopca, na kateri posedajo gostje v salonu Lebedevih, postane grob ženski, ki v to družbo nikoli ni bila sprejeta, mlad zdravnik, ki s šolskim znanjem pridiga o zdravju in bolezni te iste ženske in ob tem pridno kadi cigare eno za drugo, ter v črnino obarvana Ivanov in Ana Petrovna, ki svoje drugačnosti ne znata podrediti zahtevam občosti.
Večja vloga zato ob skromnejši sceni ostane dialogom, petju in plesu. Igralci zapojejo skupaj samo enkrat, sicer deluje pesem kot notranji monolog posameznika. Glasba se pojavlja kot podlaga nekaterim dialogom, deluje kot nemoteč element, njena moč se pokaže šele na koncu predstave, ko ob sočasnem veseljaškem plesu in petju družbe v belem svoje življenje s samomorom konča Ivanov. Zaradi slutnje bližajoče se katastrofe, ki se opazovalcem pripravlja pred očmi, liki pa kot da je ne zaznajo, ob ponovnem poku, ki je pok z začetka predstave, glasna zabava zastane, grozljivo tišino na odru poglobi molk pretresenih gledalcev.
Predstava ponuja razburljiv začetek, njen razvoj zavirata vmesni dolgčas in blebetanje, nad katerima negodujejo liki, in se občasno preneseta tudi na občinstvo, a se na koncu izkaže, da gre za tehtno premišljeno mojstrovino, v kateri ima vsak in vse svoje mesto in smisel, ta se na groteskno komičen, včasih žalosten način pokaže v lastnem – nesmislu.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/kaj-je-narobe-z-mano-r