Študentska kritika|Stephen Karam: LJUDJE. Režija Nina Šorak, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 7. 12. 2018
Strah je večen, čeprav je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. V njegovi večni praznini izvira njegova absurdnost, ki se naseli v življenja minljivih – iz mesa in krvi sestavljenih – ljudi. Par strahu in absurda je v svojem delu Ljudje dramatiziral Stephan Karam, na oder Male drame pa ga je postavila režiserka Nina Šorak s svojim kolektivom sodelavcev in igralcev.
Če se pred refleksijo uprizoritve le še kanček posvetimo Karamovemu besedilu, je vredno omeniti šest osnovnih strahov, ki so izpostavljeni v besedilnem uvodu in naj bi se pri vsakem človeku pojavili enkrat v življenju. Na tem mestu se lahko spotaknemo ob ta »enkrat« in raje rečemo, da so vselej prisotni – tam globoko v podzavesti tonejo in se na trenutke visoko vzdignejo nad gladino. To so strah pred revščino, kritiko, slabim zdravjem, izgubo ljubljenega, starostjo in smrtjo. Najstrašnejši med njimi pa so seveda tisti, od katerih ne moreš nikoli več nazaj.
»Nikoli več ne moreš nazaj« je mantra, ki spremlja igro Ljudje. V njej voajersko kukamo v podzemno stanovanje, kjer se ima namen zgoditi zborovanje in večerja družine Blake ob dnevu zahvalnosti. Gre za družino sodobnega srednjega ameriškega sloja, katerih stiske in strahovi med večerjo počasi drug za drugim priplavajo na površje. Starejša generacija, katere glavna predstavnika sta zakonca Blake Erik in Deirdre (odigrata ju Bojan Emeršič ter Silva Čušin), se v letih pred upokojitvijo sooča s problemom finančne preskrbljenosti, ne svoje, temveč tudi njenih hčera. Vzrok stiske je Deirdrina mizerna plača v podjetju, kjer dela že desetletja, pa vendar njeno delo ni cenjeno, ter Erikova nedavna odpustitev iz šole, kjer je delal 28 let, zaradi kršitve moralnega kodeksa. Poleg tega pa imata na grbi še Momo, Erikovo dementno mamo, ki jo odigra Milena Zupančič. Mlajša generacija doživlja drugačno karierno nestabilnost. Hčerki Aimee (Tina Vrbnjak) in Brigid (Nina Ivanišin) se kljub visoki izobrazbi ne moreta spodobno, brezskrbno preživljati in se znajdeta na nabitem in neizprosnem trgu brezposelnosti ali prekvalificiranega dela, ki ponuja pogoje za životarjenje, ne za življenje. Ob družini Blake nastopa še Richard Saad (Gorazd Logar), Brigidin partner in večni študent, ki pri poznih tridesetih končuje magisterij.
Vloge po opisu delujejo klišejsko in malo je v igri storjeno, da bi se dvignili nad stereotipno vlogo svojega pripisanega položaja v ameriški družbi. Kljub igralski dovršenosti vseh sodelujočih se liki nikoli ne razvijejo do nivoja samosvojega individuuma, temveč so le bledi odsevi, ki naj bi v svoji površinskosti reflektirali nekatere aktualne ameriške in globalne probleme. Skozi Richardovo pripovedovanje se med drugim igra dotakne še opiatne krize, skozi Deirdro stiske držav tretjega razreda in prek Momo težav zdravstvenega sistema. V svoji (ne)prodornosti je igra še bolj sramežljiva, ko poseže v intimno sfero in v človeške odnose. Ravno takrat se pokaže pomanjkanje samostojnosti likov, ki se kot prazni okvirji ponujajo, da nanje vržemo katerokoli bežno asociativno izkustvo ali prigodo. Najpogosteje trivialnosti življenja reže le Momo, ki s svojim stanjem svari pred prihajajočim ter s tem deluje kot nadživljenjska, nadrealna figura, kot omen, ki pridiga s tistim že omenjenim, famoznim »nikoli več ne moreš nazaj«.
Vendar ravno v pomanjkanju razvoja in kompleksnosti likov ter v vsem poznanih nesrečah igra uspe prikazati absurdno praznino povprečnega življenja. Življenja, ki stane preveč glede na to, kakšno je, kot se izrazi Erik. Ob shizofrenih dialogih, ko akterji govorijo drug čez drugega, in dementnih vpadih zna iz dogajanja na plan privreti tesnoba, ki jo scenografija Doriana Šilca Petka v podobi utesnjenega kletnega stanovanja le še potencira. Gre za svet brez intime, brez miru. Nad glavo loputajo sosedje, zidovi, s katerih pada omet, so tanki, vrata na pol prozorna, komunikacija pa digitalna in še tam spregledana. Elektronska sporočila so spravljena v predal kot kipec Marije ter s tem njen simbol upanja in odrešenja. Na trenutke je vse že tako groteskno, da na gledalce lahko deluje komično oz. tragikomično.
Predstava Ljudje ne zasije najbolj takrat, ko skuša aktualizirati problematiko družbenih, ekonomskih ali političnih konstruktov, niti takrat, ko skuša na plan privleči človeško, temveč takrat, ko v ljudeh namerno ali nenamerno prikaže praznino, minljivost in trivialnost človeškega življenja.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/ljudje-r