Árpád Schilling
FESTIVAL NOVA DRAMA V BRATISLAVI Sam se je - kot soustanovitelj gledališča Krétakör – detajlno poglabljal (in se še vedno, četudi v manjšem številu projektov) v tranzicijsko družbo in vsakdanje življenje njenih tvorcev.
Árpád Schilling
V sredo, 12. maja, se je v okviru spremljevalnega programa festivala Nova drama v majhnem studiu Gledališkega inštituta v Bratislavi predstavil – tudi Slovencem že poznani – madžarski gledališki režiser Árpád Schilling. Pred približno tremi leti je v Cankarjevem domu (festival Ex Ponto) gledalce navdušil s ˝socialno˝ predstavo Črna dežela/Blacland, v kateri beleži čas priključevanja posameznih držav (natančneje Madžarske) Evropski uniji.
Njegovo zdajšnje predavanje je baziralo na predstavitvi posameznih performansov; začenši z letom 2006 pa vse do lanskoletne predstave v Budimpešti. Kratki izseki realizacij idej – prikazani kot dokumentarni filmi – so občinstvu približali Schillingovo umetnost svojevrstnega dojemanja sedanjosti. Kakor je poudaril, je Madžarsko zaznamoval padec komunizma, po katerem se – v dvajsetih letih (v kulturnem smislu) – ni zgodilo nič ˝pretresljivega˝. Sam se je - kot soustanovitelj gledališča Krétakör – detajlno poglabljal (in se še vedno, četudi ne režira več) v tranzicijsko družbo in vsakdanje življenje njenih tvorcev.
Z gledališčem želi namreč prodreti globlje v družbene pojave, vendar na ravni poigravanja z različnimi neznanstvenimi koncepti. Zanimivo je njegovo iskanje primernega prostora uprizoritve in večkrat uporabljenih kombinacij interierja in exterierja. Tako v prvem prikazu adaptacije Büchnerjevega Woyzcka – leta 2006 narejenega na enem izmed nizozemskih otokov – publiko sprehaja po obali, kar spomni na postavitve pasijonov. Na Oreol Festivalu – kamor je bil povabljen – je želel čim bolje izkoristiti dani topos (igralci in gledalci se selijo na izbrane predele), zato je uporabil precejšen del otoka.
Z naslednjim filmov smo prešli na vprašanje madžarske socialne sfere, ki je po umetnikovem mnenju dokaj šibka. S projektom tudi v letu 2006, naslovljenim The Astronomer´s dream, je v Kapolesu v rodni državi k delu skušal privabiti čimveč tamkajšnjih prebivalcev. Igralci so se igrali in poustvarili veselo razpoloženje z različnimi rekviziti, uspeli priklicati vzdušje pričakovanega odhoda v vesolje ter tako ziritirali vaščane k aktivnejšemu sodelovanju. Namen tovrstne ˝predstave˝ je produktivnejša komunikacija pogosto z na rob odrinjenim prebivalstvom, katerega želi mladi režiser vzpodbuditi h kreativnosti. Njihov feed back integrira v svoje nadaljnje raziskovanje družbe.
Leta 2008 je v francoski komuni Bobigny doživel buren odziv publike, ki je po nekaj minutah gledanja ˝v prazno˝ verbalno napadla ekipo. Četudi je Schilling Apology of the Escapologist pripeljal v eksperimentalno gledališče, kjer so igralci prevzeli vlogo opazovalcev (avditorija), so Francozi – menda, kakor je gostujoči povedal, so bili iz boljših četrti in precej izobraženi – divje reagirali na ne-videno. Prostor je bil urejen kot nekakšno skladišče po katerem so se bili obiskovalci primorani sprehajati, izza miz pa so jih nemo opazovali prvotni akterji.
V Budimpešti pa se je (z istim konceptom kot v Bobignu) razvil pravi šov, v katerem so sodelovali običajni ljudje – s petjem, plesom, recitalom -, prostovoljno prijavljeni kot igralci. Tako so nastopili rap pevci, hip hop plesalci, ulični umetniki… Režiserjeva ekipa ne išče oz. ne novači ljudi po cesti; želijo, da bi slednji sami pristopili do njih in se infiltrirali v dogajanje. Pravi igralci so tako pomešani med laike, kar je postala praksa tudi v slovenskem gledališkem prostoru.
Po ogledu kratkih filmov in sprotni umetnikovi razlagi – resda v precej okrnjeni angleščini -, se je razvila debata, ki jo je prekinila – kot je na tovrstnih (pre)napolnjenih kulturnih dogodkov že ustaljena praksa – pozna ura. Schilling je svojevrsten raziskovalec sedanjosti, katero razume kot sumo vseh preteklih ideologij. Teži k večji kritičnosti do aktualne situacije, ki jo upodablja preko svoje gledališke skupine. Kot mednarodno uveljavljenega režiserja ga zagotovo lahko - vsaj izza katedra - kaj kmalu ponovno pričakujemo v Sloveniji.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/prodreti-globlje-v-druzbo