Foto: Miha Likar
Rok Nagode končuje magistrski študij Filmskega in televizijskega ustvarjanja na AGRFT. Gledališko štafeto je prejel iz rok Nike Curk. Čeprav se večinoma ukvarja s filmom, ve, da tudi dramskih besedil ne gre zanemarjati. V branje zato priporoča Hlod na avtocesti bivše sošolke Ize Strehar.
Foto: Miha Likar
Drama, ki obsega 14 prizorov, je brutalen, realističen prikaz študentskega vsakdanjika. Bere se kot drama o tisti drugi polovici dneva vsakega petega slovenskega študenta, ki jo preživi zunaj izobraževalne ustanove. Naslov, pod katerim avtorica združuje te prizore, nam pove vse. Rdeča nit te drame so ovire.
Nesmiselni pogovori, zapletene ljubezenske zveze, neželene nosečnosti, alkohol, droge in medčloveški odnosi. Vse to so ovire vsakdanjega življenja. Premagujemo jih vsak na svoj način.
Avtoričina brutalna iskrenost ustvari dialoge, ki se zdijo vzeti iz resničnega življenja. Bralec si lahko predstavlja zakajeno študentsko sobo v študentskem domu ali zakajeno kuhinjo večnajemniškega stanovanja ali po švicu smrdeč in zakajen lokal, spremenjen v klub, kjer študentje vsako noč rešujejo svet in s pomočjo takšnih ali drugačnih pomagal vstopajo v nova obdobja, zveze, odnose, spore, prijateljstva. Vse to, da bi zbežali od drugih problemov, drugih opravil, drugih odgovornosti. Vse to zaradi prevelikih pričakovanj vsakdana.
To so pogovori študentov biologije, strojništva, elektrotehnike, komparativistike, dramske igre, filmske režije, kiparstva … so stanje študentov, katerega razvoj spremljamo skozi kronološko sicer neurejene prizore, ki v sebi vseeno nosijo določen naravni potek. Od prvinskega dvorjenja v lokalu, ki že na začetku nosi dvom in prikrit namen, do končnega razpleta neželene nosečnosti, ki namesto razvoja zveze prinese (skorajšnji) kolaps človeka. Medtem pa se drug drugemu začnemo zdeti dolgočasni, se oddaljujemo in razžiramo, do trenutka, ko najdemo način, kako drugega najbolj prizadeti.
Iza Strehar s svojim realističnim pisanjem osvetli pogled na mlado generacijo, ki navzven slika fasado uspeha in sreče, navznoter pa pod pretvezo odklopa, mladosti in zabave v bistvu nezadržno propada. “Saj smo mladi!” kriči starejši generaciji, ki nad njimi zmajuje z glavami. V resnici pa samo išče način za samopotrditev in priznanje od drugih. Težko je zadovoljiti samega sebe in uresničiti svoje potenciale, kaj šele izpolniti pričakovanja ljudi okoli nas.
Kljub brutalnemu realizmu, ki ga preveva pesimizem, pa iz zaključka drame lahko zaznamo svetel konec. Navkljub vsemu “slabemu”, kar se nam lahko zgodi - prekinitev zveze, psihološka bolezen, nosečnost … nas nekateri ljudje nikoli ne zapustijo. Očitno obstaja upanje. Mogoče pa je to le projekcija, odvisna od bralca. Morda je tudi to avtoričin cinizem, ki pozitiven konec spremeni v oris za človeka najhujšega trenutka, ko se le-ta sprijazni s stanjem in okoliščinami ter izgubi motivacijo za kakršnokoli spremembo.
Ne vem. Ampak drama mi je všeč. Ker odpira vprašanja, preizprašuje študentsko preteklost, ki smo jo (k sreči) preživeli, in na svoj način opozarja na probleme, na katere pravzaprav ne opozarja nihče. Ker izgovori neizgovorjeno.
Ker se ne ženira.
V bistvu je to, kar pravi naslov. Hlod na avtocesti. Ovira, na katero naletiš in se z njo soočiš. Izid pa ni odvisen od tebe, ampak od vzdržljivosti pleha.
Štafeto predajam Darku Štantetu in Nini Zupančič, da na branje slovenskih dram pogledata s stališča filmskega režiserja in scenaristke.
Povezava: Iza Strehar: Hlod na avtocesti
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/rok-nagode-bere-sodobno-slovensko-dramo