Peter Božič: Šumi, Študentska založba, Slovensko mladinsko gledlaišče. Ljubljana: 2009.
KRITIKA.- Glavnega junaka, mladega gimnazijca Chubbyja determinira očetova smrt, še bolj pa obljuba o izpolnitvi njegove poslednje želje. Ta tokom drame prerase v nekakšno obsesijo, ki presega epitet realnega.
Peter Božič: Šumi, Študentska založba, Slovensko mladinsko gledlaišče. Ljubljana: 2009.
Peter Božič se je z zgodovinsko overjenim Šumijem – kakor je poimenoval svojo zadnjo dramo, napisano leta 2009 – na nek način poklonil vsem (nekoč) rednim obiskovalcem znamenitega ljubljanskega lokala, vsem svobodnim, a nemirnim dušam 60. in 70. let 20. stoletja. Drama Šumi črpa (vendar še zdaleč ne posnema) iz življenja resnično obstoječega anarholiberalca, hipija in pesnika Vojina Kovača-Chubbyja. Kakor je v številnih intervjujih povedal dramatik, je Chubby sicer bil nekakšna legenda, zaščitni znak Šumija – za njim je ostal zgolj identifikacijski podpis oz. slogan ˝Chubby was here˝ -, vendar je protagonist dotične drame samo fant, s katerim bi se lahko poistovetil marsikdo iz nekdanjih alternativnih družb.
»Šumi je epicenter tega sveta, Reuters in RAI nista nič proti Šumiju.«
Kratek dramski tekst – kot različica (morebitne) dosledne dramatizacije romana Chubby was here – postavlja vprašanje časti in zvestobi koreninam/tradiciji, vmes pa vplete še motiv prijateljstva ter ljubezni. Glavnega junaka, mladega gimnazijca Chubbyja determinira očetova smrt, še bolj pa obljuba o izpolnitvi njegove poslednje želje. Ta tokom drame prerase v nekakšno obsesijo, ki presega epitet realnega. Posamezni intermezzi skoraj sanjskega nas občasno distancirajo od glavne zgodbe, vendar se k njej – novim motivom navkljub – vedno znova, tudi zato, ker je še najprodornejše izrisana, vračamo.
Kratki prizori – s hitro menjajočim se kronotopom – odsekano pripovedujejo protagonistovo epopejado, začenši z Narednikovo zadnjo željo (pokopom kosti): »Človekove kosti morajo bit pokopane tam, kjer je človek živel, in ne tam, kjer ni. Obljubi, da me boš pokopal v Stalaću. /…/« Chubby je prisegel, dal častno besedo, ki jo ne želi prelomiti. Poanta je razvidna – tako kot je bilo v bivšem sistemu (na papirju) – v kolektivnem delovanju, povezanosti; še posebej, če gre za krvno sorodstvo, kateremu se junak nikakor ne želi izneveriti. Včasih je bila beseda – nasproti današnji kapitalistični filozofiji – zakon; z njo so se pletle pripovedi, snovale ideje okoli Perspektiv, Pekarne, Odra 57, zaradi nje so vznikale revolucije in nova gibanja. Omogočala je razvoj, pohod proti modernejši – nezacementirani, odprti – družbi.
V Šumiju je beseda individualna, kajti tudi Chubby je samosvoj individuum, upornik, vendar je njena moč pogojena z delovanjem družbe. Tako se fantu zoperstavi duhovnik, še pred njim domnevni kolega in celo dekle Barbara. Četudi drama refleksno spomni na državljansko vojno in povojne dogodke, pri Božiču ne gre za déjàvu kopanja, premetavanja in sortiranja kosti. Čast je element, prežemajoč ves tekst, četudi protagonist prav zaradi obljube izgublja stik z družbo, prijatelji, saj je iz nje – kot individualist – nezavedno izstopil. Njegov svet se čedalje bolj oži, kar dramatik lucidno prikaže s postopno redukcijo razmerij med nastopajočimi. Četudi ni dejanj, ravno ti prehodi med subjektom-družino, subjektom-prijatelji in subjektom samim (osamljenim) opozarjajo na (avto)marginalizacijo, katero je sprožila beseda pokojnemu.
Chubby je nemirna duša, večen popotnik, ki se – predvsem zaradi obljube – izmika stvarni in resnicoljubi Barbari, vendar je človek s ciljem. Mestoma absurdni dialogi na koncu preidejo v verodostojen zapis Kovačevega življenja – prizor s sežigom pesmi, ko simbolično zaključi s svojim bivanjem v Ljubljani –, ki ga v navalu jeze dobro opiše Barbara: Ti moraš kar naprej nekaj počet, moški morate kar naprej nekaj počet. Usodo morate obračat na glavo, delat zgodovino in ubijat ljudi. Chubby oddide, četudi je izpolnil očetovo željo, vendar so ga usodno zaznamovale navidez nepomembne in zgolj mladostniško prenagljene malenkosti. Za njim ostane le napis, motto, ki kaže, da je nekoč obstajal.
Zdi se, da je zaključek prenagljen, malce na hitro napisan, nedodelan, kot da bi se časnikarsko fragmentirani (vmesni) prizori nekje izgubili. Vendar je premišljeno integrirana zgodba o dani in neprelomljeni besedi, ki je dandanes redka. Šumi je zmes realnosti nekdanje jugoslovanske – s svojo glavo misleče – mladine in absurdnih vložkov, ki podčrtajo karikaturo nekdanje kolektivne zavesti, iz katere je posameznik želel izstopit.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/castna