Če imaš milijone na računu in nimaš gledalca, si v krizi.
V Slovenskem gledališkem muzeju je včeraj potekala prva izmed serij strokovnih razprav o problematiki Slovenskega stalnega gledališča Trst (SSG), ki je slonela na tezah Bogomile Kravos, predstavnice Društva kritikov in teatrologov. V razpravi so sodelovali minister za Slovence po svetu, Boštjan Žekš, Drago Štoka (Svet slovenskih organizacij), Rudi Pavšič (Slovenska kulturno-gospodarske zveze ) in drugi – strokovnjaki. Tem se je kasneje v debati pridružil pretekli umetniški vodja (Marko Sosič) ter sedanji (Primož Bebler), Štefka Drolc, ter igralec in nekdanji član SSG Janko Petrovec . Predvsem slednja sta opozorila, da kriza ni ena, krizi sta dve; finančna, seveda, vendar o tej se pogovarjajo strokovnjaki, ker tenkočutni ustvarjalni um opaža in čuti predvsem drugi del krize.
Ta drugi del krize lahko poimenujemo »umetniška kriza«, pa čeprav to ni, ker volja po ustvarjanju je, lahko ga poimenujemo »programska kriza«, »kriza občinstva«, ali preprosto, kriza, ki ni finančna.
Kriza, prvič.
Repertoarni del krize: dejstvo je, da ima SSG v Trstu funkcijo multipraktika – zadovoljiti mora potrebe resni publiki, na drugi strani ima občinstvo, ki od gledališča pričakuje sprostitveni oddih, lahkotne komedije in zabavo. Seveda ne sme pozabiti na tiste, ki imajo radi klasike in tiste, ki prisegajo na sodobno dramsko sceno. V Ljubljani je to enostavno, repertoar je bogat in vsak lahko najde kaj zase, ne da bi drugemu teatru »kradel publiko«.
Hkrati mora obdržat status slovenskega hrama kulture, ki krepi in vzdržuje nacionalno zavest, na svojo stran pa mora pridobiti tudi italijanski del občinstva.
Kriza, drugič.
Kriza občinstva: je upad občinstva povezan s programsko shemo? Lahko. Lahko pa ne. Program SSG Trst je pester, za vsakogar je nekaj. Predstavljam si, da je tam mestu tudi sam umetniški vodja v krizi odločanja: sestaviti tak program, ki bo raznovrsten kot so raznovrstna gledališča v prestolnici, vzdrževati nivo, ki ga je teater z leti dosegel, delati kakovostno in z majhnimi sredstvi, obdržati vse vrste občinstva, hkrati pa pritegniti novo.
Enostavnejša in hitrejša rešitev je ustvarjanje komercialnih predstav, ki bodo pritegnile valove občinstva, izgubile pa kakovost.
Za koga, za kaj, torej delovati?
Eden izmed razlogov, da je občinstvo upadlo je, kot pravi Janko Petrovec, ponovna ustanovitev Gledališča Koper v letu 2001, ki je prevzel del tržaškega občinstva.
Kriza, tretjič.
Igralski ansambel: Potem je tukaj problem igralskega ansambla, ki sicer ni eksplicitno problem ansambla ali kakovosti tega, temveč problem števila igralcev, ki so zaposleni v SSG Trst (sedem), številka, ki je drastično padla od zlate dobe gledališča. Za katerikoli večji projekt, torej delo, ki ima večje število vlog (npr. Bakhantke), se mora teater zateči h koprodukcijam ali jemati zunanje ljudi na honorar, kar je v dani situaciji nesmotrno, neizvedljivo, smešno.
Vprašanje, ki si ga na tem mestu zastavljam je, katero krizo bodo začeli reševati najprej, predvsem pa KDO: strokovnjaki s področja prava in ekonomije vidijo druge probleme, medtem ko umetniško osebje občuti krizo drugače.
Komu torej zaupati proces reševanja tržaškega gledališča? Naj to ponazorim z mislijo Janka Petrovca: »Kaj bi se zgodilo, če bi Groharju svetovali, naj Sejalca nariše v fotografski tehniki, Prešernu naj napiše Zdravljico v jambskem enajstercu, Goranu Vojnoviču pa naj napiše roman Čefurji raus brez bošnjaških izrazov?«
Potrebno je vzpostaviti umetniški dialog, ki bo potekal v okviru strokovnega, vendar s poudarkom na »umetniškem«. Naj to ne bosta dva tabora, ampak močna koalicija.
V vednost pa samo tole – občinstvo, gledalec – brez tega ni teatra. Če imaš milijone na računu in nimaš gledalca, si v krizi.
Povezave
- SSG Trst na Geslu
- SSG Trst na Repu
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/krize-slovenskega-stalnega-gledalisca-trst