Foto: Arhiv Cie Sacekripa
Festivalski blog – Lutke 2018
Foto: Arhiv Cie Sacekripa
Zadnji dan festivalskega dogajanja je postregel s predstavami različnih žanrov in pristopov do lutkovnih form uprizarjanja. Ena izmed predstav, ki je navdušila raznoliko občinstvo, je bila predstava Vu francoske skupine Sacékripa. Že sam naslov v francoskem jeziku ponuja več različnih pomenov: lahko ga razumemo kot vprašalnico, ali je nekaj (situacija, stvar, odnos) jasno, lahko ga razumemo kot predlog oz. prislov »glede (na)«, lahko ga dojemamo kot pretekli trpni deležnik glagola videti (videno), lahko bi v pomenski razvejanosti šli še dlje. A celotna predstava se osredotoča na pomen gledanja, opazovanja, videnja.
Uprizoritveni prostor je okrnjen – črni zastor, črna podlaga, zamejena z belimi črtami, ki malce spominja na scenografijo v filmu Dogville Larsa von Trierja. Na sredi prostora majhna miza, temu primerno majhen stol in dva kabla z vtičnicami. Lučno oblikovanje in glasba sta podobno kot sam prostor uprizoritve okrnjena. V predstavi Vu namreč niso prostor, luči in zvočna podlaga ključni dejavniki, ki bodo gledalca zapeljali in očarali. Vsa energija, pozornost in motivacija gledalca se usmerijo v ustvarjalca na odru, ki se kaj kmalu po vstopu v uprizoritveni prostor vzpostavi v vlogi povsem vsakdanjega moškega srednjih let, o katerem bi lahko rekli, da ima povsem navadno, morda dolgočasno službo in veliko skrbi. Gledalec mu skozi celotno predstavo sledi – sledi njegovim gibom, njegovim namigom in kretnjam. Ne da bi se gledalec pozorno zavedal tega, je kmalu tudi sam postavljen v neko vlogo, v vlogo svojevrstnega voajerja. Gledalec opazuje, kako se ustvarjalec pred njim v tišini zaplete v nadvse humorno obredje. Priprava čaja, večini tako zelo znano vsakdanje opravilo, za sabo potegne celo vrsto cirkuških, pantomimskih in predmetnih trikov. Tišino, v kateri gledalec pozorno opazuje ustvarjalca na odru, prekinejo smeh, vzkliki in nebesedne interakcije opazovanega ustvarjalca z opazujočimi gledalci.
V predstavi Vu se avtor in izvajalec Etienne Manceau izkaže za vrhunskega igralca. Manceauju, sicer bivšemu žonglerju in cirkuškemu akrobatu, danes pa soustanovitelju skupine Sacékripa, uspe ustvariti vzdušje, kjer je mogoče začutiti vibracije in radovedne vzdihe občinstva, uspe mu prepričati tako mlajše kot starejše gledalce in jih ujeti v svojevrsten cirkuški mehanizem natančnih in odmerjenih dejanj, ki ne potrebuje besed, temveč ogromno pozornosti.
Predstava Vu se preko ustvarjalca daje na ogled, a hkrati postavlja zrcalo tudi slehernemu gledalcu. Mar nismo tudi sami vsakodnevno vpeti v svoje posebne rituale, manije in načine delovanja? Zdi se, da je skupini Sacékripa uspelo ujeti ravnovesje med tem, kar predstava lahko prikaže, kako prikaže in zakaj prikaže. Družbeno-kritično, osebno-kritično, refleksivno, sugestivno, virtuozno in smeha polno; vse to je predstava Vu.
Priprava čaja, prižiganje vžigalice, priprava opečenega kruhka, vse te vsakodnevne banalnosti po ogledu predstave Vu pridobijo povsem nove razsežnosti. Na kaj bo gledalec pomislil, ko si bo naslednjič pripravil skodelico čaja? Odgovor naj ostane skrit posamezniku, pečat kvalitetne predstave pa bo zagotovo ostal vsem, ki so si solo cirkuško miniaturko lahko ogledali.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek
https://lutke2018.wordpress.com/
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/priprava-caja-je-cirkuski-trik