Mojster in Margareta / Foto: Jaka Varmuž
Festivalski blog – Lutke 2018: INTERVJU
Mojster in Margareta / Foto: Jaka Varmuž
Uprizoritev Mojster in Margareta (Lutkovno gledališče Ljubljana) je razdeljena na interaktivno potovanje, vizualne instalacije in gledališče objekta Vražji triptih režiserja Matije Solceta ter na gledališki evangelij Margareta režiserke Mirjane Medojević.
“Intermedijska instalacija in obenem predstava Vražji triptih v režiji Matije Solceta predstavlja komunikacijo med arhitekturo, prostorom in performativnimi ekspresijami – s koncertom, projekcijami, velikimi lutkami, gledališčem objekta ter interaktivnimi vizualnimi instalacijami. Izkoriščeni so tako rekoč vsi prostori Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je tako animirano večplastno; kot totalno, inverzno gledališče, kjer ni meje med gledalcem in nastopajočim.”
Matija, kaj te je najbolj intrigiralo pri uprizarjanju romana Mojster in Margareta?
Matija Solce: Najbolj intrigantno je to, da smo stavbo LGL vzeli v račun celo – z vsemi mehanizmi, tako tehničnimi, ljudskimi kot zgodovinskimi; da smo želeli izkoristiti vse in smo zadevo intuitivno prilagodili naši viziji neke male agitacije. Kako agitirati ne samo gledalca, temveč tudi temo, stavbo, igralce, tehniko in celo institucijo.
To, da smo delali v instituciji, je zame še vedno osnova. Da se ne ukvarjamo z lutkarstvom, ampak z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo, ne glede na to, na kakšen način oni sprejemajo gledališče, ne glede na to, v kakšni funkciji sicer so.
Uspelo nam je zaobjeti elemente, ki so še vedno intuitivno, a kljub vsemu povezani v neko dramaturgijo. Iskali smo asociacije in preseke znanj kot tudi prostorov in njihove uporabe. Primer je trinajst postaj Golgote z upravo in institucijo kot upravo Jeruzalema, pa papirnat svet Poncija Pilata in podobno. To načeloma izhaja iz papirnatega sveta materiala in prostora. Jezus kot kos papirja izhaja iz analogije prostora in materiala; torej, kaj pomeni material, kako se obnaša ta material in kakšen odnos imaš kot igralec do tega materiala. Ali ga animiziraš tako, da ga gledaš, ali ga animiraš tako, da ga animiraš, ali ga ikoniziraš tako, da ga postavljaš v neko situacijo … Več ravni animacije je.
Kako razmišljaš o percepciji občinstva?
Matija Solce: Stvari delam na tak način, da se gledalec malo išče in vzpostavlja odnos do tem, ljudi, zgodovine, prostora, stavbe, glasbe … Tudi če določene stvari izpadejo kaotično, so zame motivirane. Meni se zdi to v redu, ker se mi zdi prav, da motim to linearnost, ki je še vedno zelo zaželena v gledališču: to, da se moraš vživeti v kaj in koga, da ti bo vse jasno, skratka, da si voden. Všeč mi je, da se ljudje sprehajajo brez konkretnega cilja in to tudi sprejmejo, čeprav jih z ritmom precej pripravimo do tega, da kar grejo in grejo, da so kontrolirani. Tudi za igralce je, recimo, to moteče, da nimajo jasno danih parametrov in da se sami najdejo. Včasih je veliko boljše kakšnim stvarem pustiti več prostora in jih pustiti odprte. Mene ne moti, da so kakšne stvari nedorečene.
Te stvari, ki niso v scenariju, so itak smisel tega, kar delamo.
Veliko ljudem to verjetno še vedno ne ustreza, ampak menim, da je to vseeno smisel gledališke umetnosti. Da je na ta način povzeta, tako je dosti bolj celostno podprta. Veliko ljudi še vedno vleče v drugo smer, h konservativnosti, narativnosti, tradiciji, zastavam, simbolom, k identifikaciji. Načeloma jaz stremim v napačno smer. Čeprav zadeve velikokrat mogoče preveč jasno kontekstualiziram, preveč ritmiziram in verjamem, da ima zaradi tega marsikateri performer težave z mano.
Zakaj pa se ti zdi, da stremiš v napačno smer, veljaš za enega izmed najbolj uveljavljenih, plodovitih, nagrajenih slovenskih lutkovnih ustvarjalcev?
Matija Solce: Dobro, ja, lutkovnih, saj to. Saj zame je vseeno, ali sem lutkovni ustvarjalec ali ne, to velikokrat povem. Ne govorim, da stremim v napačno smer, ampak danes so pač drugačne zahteve trga in trg zahteva stand up komedije, zahteva, da se govori o moških in o ženskah. Tako je in to se tudi najbolj razume med publiko. Ko jaz to uporabljam v svojih predstavah, jemljem vse z veliko ironije, kar pa zame pomeni lutkovno. Ironija je v bistvu dvojni pogled: da vidiš zadeve, ko govoriš o nečem, a delaš v bistvu nekaj drugega – to je ironija. In nekaj podobnega je zame tudi animacija; da je večplastna, lutka pa je že sama po sebi postavljena v kontekst, kjer je zelo okarakterizirana. In tudi to jo meče v ironiziranje. Zame je zelo težko delati nekaj resnega, ko gre za lutke oziroma lahko je resno, v končni fazi pa je zmeraj ironično, zmeraj je to Monty Phyton. Tudi roman Mojster in Margareta bi morali dojemati z več ironije. Meni je bila to komedija na kvadrat, sploh prvi del. Zato sem ga tudi več vključil v celo zgodbo, drugega dela smo se samo dotaknili. Tako sva tudi bila dogovorjena z Mirjano (Medojević, režiserko Margarete, gledališkega evangelija): da mi delamo prvi, ona pa drugi del. Mene namreč zanimajo družbena vprašanja, njo pa bolj personalna, tudi psihodrama.
Nismo dokončno definirali, kdo je tukaj Mojster in kdo je hudič, da bi ostalo bolj abstraktno. Si pa predstavljam, da sva Tomáš Žižka (soavtor koncepta) in jaz prišla sem kot hudiča (smeh).
Kako pa so potekale vaje in priprave, koncept celotne stavbe kot odra, vsi zaposleni kot akterji? To vse zveni zelo komplicirano iz vidika logistike.
Matija Solce: In tako je tudi bilo, večinoma smo se ukvarjali samo z logistiko. Načeloma je šlo za to, kdaj bo kdo kje. Zaključni del v Tunelu smo postavili v enem tednu, ostale vaje pa so potekale tako, da smo imeli z vsako skupino po dve vaji, prva je bila brainstorming, na drugi pa smo zafiksirali, kaj in kako bodo delali, seveda nekje bolj, drugje manj. Veliko se je delalo na način, da, kar ti je igralec ponudil, si vzel. Če je imel čas, ga je imel, če ne, pa pač ne. Igralci so se potem malo po malo lepili na projekt, včeraj se nam je, recimo, priključil še Voranc Boh. Uporabil sem tudi veliko zunanjih igralcev, ki so potem zaradi zasedenosti ansambla imeli večje vloge.
Ta veter, ki je prišel od zunaj, se mi zdi izjemno pomemben. Zelo pomembno je, da imaš pri predstavi nekoga, ki ima drugačne pristope in poglede.
Glede na tvojo zasedenost me izjemno fascinira, koliko imaš še vedno idej na zalogi in koliko še imaš za povedati.
Matija Solce: Ja, je kar naporno. Poleg teatra je tu še veliko glasbe, organizacije festivalov, tako da je polovica mojega dela teater, druga pa glasba. Že nekaj časa razmišljam o spremembi življenjskega stila, veliko razmišljam, ampak nič ne pomaga (smeh). Rad bi se v kakšno zadevo bolj poglobil, ker se mi zdi, da se začenjam ponavljati in tega se zelo bojim. In predmetno gledališče je težko v nedogled razvijati … Tudi tukaj pri Mojstru smo konstantno delali ovinek okoli lastnih stereotipov, kar je zelo težko. Že samo v Tunelu imamo več različnih vrst animacije. Prav iščem luknjo v lastnem sistemu, ki je že malo preveč vzpostavljen. Vprašanje je, kako se sprostiti in kako se ponavljati, brez da te to moti. Meni se zdi, da se ponavljam že, ko uporabim ročne lutke. Načeloma ne sme biti preveč, da nekdo animira marioneto v dveh predstavah. Če imaš dva kozarca, ki jih uporabljaš za vaje s študenti, je to že okarakterizirano. Ne moreš tega dvakrat narediti, jasno. Tako kot smo pri Luknji (predstava Kabaretluknja iz sezone 2008/2009) uporabljali skodelice od čaja. Zdaj pa naj spet isto delam? Ne moreš, ne. Prvič, ker je medij podoben oziroma isti, in drugič zato, ker imajo objekti zelo močne konotacije. Dobro, zdaj sem že malo zašel, v Estoniji ta zadeva ni šla skozi (predstava Sen kresne noči, ki je imela podoben koncept kot Mojster in Margareta).
Kaj se je pravzaprav zgodilo v Estoniji?
Matija Solce: Uprl se je koncept, uprla se je institucija, uprli so se igralci in na dan premiere je bila predstava odpovedana. To je še zmeraj moja življenjska travma. Načeloma je to ena od štiridesetih predstav, ki ni uspela, ampak jo še zmerom vlačim za sabo. Včeraj so bili na predstavi Estonci in so po predstavi prišli do mene in rekli, da zdaj pa vedo, kaj sem hotel narediti pri njih. Tam sem bil tudi sam za vse in sem si zadal tudi pretežko nalogo. Ampak to, da posežeš v tak sistem, je naporno že samo iz človeške plati. Načeloma pa mene trenutno zanima samo to in bi rad samo to delal. Zelo zanimivo bi mi bilo vzpostaviti neko sceno v Ljubljani, ki bi bila odprta za razne tipe gledališč.
Kritike so po predstavi mestoma očitale tudi površnost, ki pa po mojem mnenju doprinese h kaotičnosti predstave.
Matija Solce: Kaj je to površnost, se meni zdi tudi stvar interpretacije. Je površnost v tem, da so gledalci preveč angažirani? Ali je površno to, d jih premalo korigiramo? Čeprav zadnji del v Tunelu ne bi rekel, da je površen, v bistvu imamo skoraj do stotinke natančno dodelano, predvsem kar se tiče ritma. S tem, da nekdo reče, da je to površno, jaz nimam problema, ampak res ne vem, kaj točno to pomeni – površno. To verjetno načeloma pomeni, da se premalo poglobiš v neko temo, čeprav se meni zdi, da smo se precej poglobili v temo, mogoče pa smo se premalo poglobili v temo Bulgakova. Čeprav gre tukaj za dekonstrukcijo, kar je v bistvu cel roman. Mogoče pa je površno to, da ni dovolj konkretna dekonstrukcija, to pa imajo mogoče prav, ja (smeh). Moral bi narediti večji kaos, kaos ni bil dovolj velik, v tem smo površni. Ja, ja, mogoče je to to.
Bi označil predstavo za site specific?
Matija Solce: Ja, absolutno. Mogoče bi kdo hotel malo več performansa, če je site specific; se pravi, da ne bi bilo postavljeno tako frontalno, vsaj instalacije ne. A meni se zdi site specific že vključenost kolektiva. Zame site specific ni samo prostorska umeščenost, ampak tudi umeščenost v zavest ljudi. To se mi zdi tudi pomembno, menim, da smo le nekaj premaknili v prostoru v glavi, ki je tudi pomemben prostor. Če ne v gledalcu, kar prav gotovo smo, pa v dojemanju igralcev, kar pa je zame itak dolgoročen cilj vsega. In tudi tukaj je ta dolgoročnost pomembna. Ni samo to, da si prišel iz black boxa in rekel, da si gledal skupaj predstavo, ampak da je zadeva pomešana z realnostjo. Site specific je sicer zelo širok pojem in ga je tudi težko zajeti.
Kaj pa bi bile še tvoje kreativne želje za prihodnost?
Matija Solce: Odvisno od ozračja v družbi, no. Nimam pa nobene specifične želje. Čeprav Camusa bi lahko delali, Tujca, recimo, da bi šli v bolj abstraktne sfere. Ali pa bi Dona Kihota v bolj konkretnih sferah delal s svojimi sosedi Ložani – gasilski avto spremenimo v Rozantesa, jaz sem pa že tako čisti Don Kihot, tako da bi bilo zelo osebno vse skupaj. Don Kihot je pa že od samega začetka čisto lutkovna scena. Mogoče se bom potem končno naučil animirati marioneto, ker je nikoli nisem držal v rokah. To je tudi trening, tako kot glasba. Vsaka predstava je nov način animacije in mi je skoraj vseeno, kateri tip lutk imam. Če sem Pando slučajno prijel v roke in je delovalo, lahko to naredim s katerimkoli objektom. Če pa bo treba, se pa bom naučil tudi marioneto animirati, zakaj pa ne.
Za konec še to – kako poteka tvoj kreativni proces: a štartaš iz teksta in potem dodaš material ali imaš najprej koncept?
Matija Solce: Koncept, najprej je koncept. Ampak ta je zelo oddaljen od realnosti, tako da potem zelo iz zraka lovim asociacije ter zelo hitro in impulzivno postavljam scene, ki so zaradi tega mogoče bolj odprte. Ampak takrat ko imam bolj jasen koncept, mi je te scene bolj preprosto postaviti in nanj lepiti asociacije.
Pogovarjala se je Nika Švab.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu festivala LUTKE 2018, ki nastaja v sklopu celoletnega seminarja Mala šola kritike.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek
https://lutke2018.wordpress.com/
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-matija-solce-rad-motim-linearnost-gledaliskega-prostora