Maurice Maeterlinck: Modra ptica

Avtor: Drama SNG Maribor

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v soboto, 15. maja 2010, v Stari dvorani premierno uprizorila pravljično igro o hrepenenju Mauricea Maeterlincka Modra ptica v režiji Ivane Djilas.


foto Damjan Švarc / SNG Maribor

Igrajo Matevž Biber, Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Mateja Pucko, Branko Jordan, Irena Varga, Maša Židanik, Ivica Knez, Mojca Simonič, Davor Herga, Miha Bezeljak, Viktor Meglič in Matija Stipanič.

V Belgiji rojeni Maurice Polydore Marie Bérnard Maeterlinck (1862–1949) je rojstni Gent zamenjal za svetovljansko-boemski Pariz, kjer bi se moral posvetiti sodniškemu študiju, a se je raje pridružil pesnikom, »željnih prihodnosti«, s katerimi je ustanovil revijo La Plèiade.

V svojih delih je v nenavadnih podobah poskušal prikazati globljo resničnost mističnih doživetij. Bil je pesnik, tudi ko je pisal drame, njegove igre so z metafizično estetiko, svojstveno filozofijo gledanja na svet, sanjsko logiko in dramaturgijo prebujale skrivnostne simbolistične sanjske atmosfere. Leta 1911 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo »v priznanje za vsestransko leposlovno ustvarjalnost, še posebej za dramska dela, ki jih odlikuje izredno bogastvo navdiha in pesniške domišljije in ki dostikrat v obliki pravljice kažejo globoke zmožnosti vživetja v podzavestna območja duhovnega življenja«. Modra ptica (1909), pravljična igra v šestih dejanjih in dvanajstih slikah, je bila krstno uprizorjena v režiji Konstantina Stanislavskega v Moskovskem umetniškem gledališču.

Režiserka Ivana Djilas pravi: »V naši adaptaciji je ostalo osem slik, vsaka od teh slik ima svojo atmosfero, svojo notranjo dramaturgijo, vsaka predstavlja svoje poglavje sanj. Prva slika je nekakšen intro, začne se v Kraljestvu Prihodnosti, kjer Čas dan za dnevom pošilja nerojene otroke, vsakega s svojo prtljago, na Zemljo. V drugi sliki se začne sanjsko potovanje, kjer drvarjeva otroka Tyltyl in Mytyl obišče Vila Beriluna, ki ju prosi za ptico, a Tyltyl pravi, da on svoje ne da, ker je njegova. Vila ju s čudežnim diamantom nato pošlje iskat Modro Ptico. Ko otroka vstopita v Deželo Spomina, začenjamo slediti Maeterlinckovi časovni logiki dogajanja, ki se ne pokriva s paralelnimi svetovi večnosti krščanske interpretacije, pri Maeterlincku namreč umrli živijo v preteklosti oz. v spominu. V gozdu Mačka, ki skliče zborovanje živali in rastlin, da bi se s skupnimi močmi uprli človeku, ni klišejsko hudobna, pač pa se dejavno bori za svoj obstanek, za obstoj narave, ki jo človek s pridom uničuje in si jo podreja. Ko narava dobi glas, da lahko spregovori človeku na njemu razumljiv način, ugotovimo, da narava človeka ne šteje v svojo vrsto, ampak da je zanjo človek (ki misli, da brez njega svet ne bi obstajal) tujek, ki ga je treba izpljuniti. Narava ga za zdaj še ne izloči, ker se ga boji. Pes, za razliko od Mačke, predstavlja tisti del narave, ki se je podredil človeku, čeprav se mora nenehno odločati med človekom in naravo. Svetloba, ki je nad človeškimi opredelitvami, je kot neke vrste turistični vodnik po svetu do spoznanja Samega Sebe.«

Prevajalec je Primož Vitez, scenograf Branko Hojnik, kostumograf Jelena Proković, skladatelj Boštjan Gombač, koreografinja Sonja Vukićević, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Pascal Merat, oblikovalka maske Jelena Proković, izdelovalec naglavnih mask Ivo Nemec.

Povezave:

- Fotogalerija na SiGledal


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/maurice-maeterlinck-modra-ptica