Eva Stražar / Foto: Željko Stevanić, IFP
Eva Stražar, študentka četrtega letnika dramske igre na AGRFT, je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejela iz rok Jake Smerkolja. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči teksta Neke noči neke deklice nekje umirajo in Trpljenje mlade Hane avtorice Katje Gorečan ter besedilo Poišči me Aleša Jelenka.
Eva Stražar / Foto: Željko Stevanić, IFP
Najprej bi se zahvalila Jaki Smerkolju za predano štafeto in pronicljiva opažanja.
Ob prebiranju besedil sem si iskreno zaželela, da bi raziskovanje knjižnice dramskih besedil, prav zaradi njihove dosegljivosti in raznovrstnosti, bila izkušnja, po kateri bi seglo večje število bralcev in ljubiteljev gledališča. (Ali še več, kako izpolnjujoče bi jo bilo raziskovati tudi kot klasično knjižnico in kako bi šele to ozemljilo in opolnomočilo besedila, če bi si, otipljiva in papirnata, prislužila mesto na skupnih knjižnih policah.)
Pa ne samo zaradi golega spoštljivega podpiranja slovenskih avtorjev – čisto egoistično izjemno se je bilo poglobiti v nabor tako specifičnih poetik in ponekod navdušujoče gibčnih pristopov k gledališču. V občutku je prineslo dragocen patos, mešanico posvečenosti in radovednosti, še najbolj podobno tisti, ki jo prinese brskanje po bolšjakih ali trgovinah s ploščami v tujih mestih. Zdi se, kot da bi prav vsak trenutek lahko bralec sam postal osebno odgovoren za odkritje nečesa pomembnega ali nečesa vznemirjujoče obskurnega. To je občutek, ki vzbudi zavedanje, kako veliko lahko sama bralska kultura prispeva h kvaliteti gledališkega ustvarjanja.
Od prebranih besedil bi v branje priporočila tri, ki so me izjemno pritegnila.
Neke noči neke deklice nekje umirajo in Trpljenje mlade Hane avtorice Katje Gorečan,
ter Poišči me avtorja Aleša Jelenka.
Besedila po nekem naključju povezuje občutljivo seciranje človeške okrutnosti, izviren jezik in igrivost, ponekod celo humornost.
Enodejanka Poišči me je fragment dogodkov v življenju deklice Urške, ki jo zlorablja družinski prijatelj. Dramsko besedilo je pisano skoraj kot nekakšen spominski zvočni zapis, neizprosno nizanje misli in slik, saj kljub čistim in pretresljivo običajnim interakcijam med liki, Urško, njeno sentimentalno/pobožno materjo, nevednim mlajšim bratcem in oblastnim Milanom, v nekem trenutku zadiši po prvoosebnosti poezije. Odsotnost ločil in strnjenost besed likov sta v meni sprožila zavedanje, da tisti glas v moji glavi, s katerim berem, na podlagi mojih lastnih izkušenj strahu in ogroženosti določuje intenziteto in napetost prizora. Da se potem pojavijo vprašanja: ali glas matere na Urško zavpije ali nekaj reče mehko? Ali je vzdušje pri kosilu, po vsem, kar se dogaja, oglušujoče togo ali boleče običajno? V tem tekst nenehno trepeta v živosti. Ta odsotnost vsega, kar bi lahko zvenelo kot pretirano zunanji komentar avtorja ali razkrilo preveč vedenja o notranjosti likov (nekatere didaskalije, ki so položene v usta likom s tem, ko niso pisane v kurzivi, celo še poglobijo občutek, da ni avtor ta, ki pripoveduje zgodbo), nadgradi besedilo z mislijo, da morda ne gre za dogajanje med enakovrednimi liki v nekem sedanjiku, ampak za subjektivno obujanje otroških spominov odrasle Urške.
Neke noči neke deklice nekje umirajo avtorice Katje Gorečan posreduje zgodbe brezimnih žensk, ki bi bile sicer davno pozabljene, skozi like duhov sedmih deklic, ki vzniknejo iz zidov. Misli in izkušnje žensk, razdrobljenih skozi preteklost. Govorijo zgodbo obsojene čarovnice, matere mrtvorojenega otroka, izkušnje nasilja, izgube, telesnosti. Besedilo se mi zdi izjemno, ker ponuja možnost izumljanja novih uprizoritvenih jezikov, ker je aktivistično in hkrati neverjetno magično, ker ohranja moč gledališča kot rituala in hkrati prostora za neposredni nagovor posameznika, ker s pravljično silovitostjo govori o moči ženskosti, o osvobajanju, o ženski, ki si skozi ritual jezika ponovno prilašča svoje telo in podobo in misli, ker - tako se mi zdi - odpira izjemen prostor za gledališče, ki človeka preobrazi in mu pokloni tako pogum kot občutljivost.
»deklica 1/ objela bom svoje telo
objema svoje kosti
deklica 2/ vnukinje čarovnic ki ste jih žgali
začne goreti
deklica 3/ uničevali njihovo kožo
z nje se luščijo plasti
deklica 4/ objela bom svojo dušo
deklica 5/ za vse tiste noči
deklica 6/ ko me je obiskoval mož v črnem
kot da spadamo v njihove sanje
deklica 7/ in mi grozil
deklica 1/ da me bo ubil
deklica 2/ da nas bo ubil
deklica 3/ in smo bežale
deklica 4/ vse, kar je življenja ubiti/zaklati/požgati
z noži v rokah
deklica 5/ spal bom s tabo in svojega boga vtisnil vate
razrežejo grožnje za hrbtom«.
Omenila bi tudi Trpljenje mlade Hane iste avtorice, ki v precej nenavadni monodrami (izkušnja branja, ki je res humorno in občasno neprijetno voajerska, kot da bi nekomu brskal po letih dnevnikov v škatli pod posteljo, mi je sprožala nenehna vprašanja, kako nekaj tako intimnega uprizoriti) razsloji vse posebnosti, nevroze, ljubezni in lepote enaindvajsetletne Hane. Dokument, arhiv, izsek iz obdobja. Dramsko dogajanje, narativa, karkoli že je - poteka v ozadju, med vrsticami, skozi mimobežne omembe pritiskov staršev in okolice k odraščanju, tok časa, utrinke nesrečne zaljubljenosti v soseda. Piše, kot da bi to bila Hana, ki piše samo zase; ki ve, kaj se ji v življenju dogaja, rada bi pa ohranila sebe, se zajela v času, kot bi se zavedala, da se bo nekoč spremenila in bo prebirala o sebi kot o liku iz fikcije. Serija zapisov (kot cikel pesmi) se tako kot Neke noči neke deklice nekje umirajo zaokroži v opolnomočenje in osvoboditev.
»sedla sta na posteljo,
on jo je božal in ji rekel,
ej, upam, da se nisi zaljubila vame
nato je sledila dolga in izčrpna štorija o njegovi bivši punci,
s katero je živel vrsto let.
ti ne veš, kako je to hudo, ko te zapusti nekdo in odnese vse plošče in vse knjige in se ti zdi, kot da te je odnesel s seboj.
hani tega ni bilo treba poslušati.
ampak sem vedela, da ni čas, da grem.«
Štafeto predajam v roke Urbanu Kuntariču, ljubemu sošolcu-igralcu, ki ceni izzive in dobro branje.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/eva-strazar-bere-sodobno-slovensko-dramo